Največji mit o potovanjih: da nas spremenijo

Če danes koga vprašate, kaj najraje počne v prostem času, vam bo skoraj zagotovo odgovoril: »Rad potujem.«

Res – vsi potujemo. Posebej Slovenci. Nekdo objavi fotografijo s safarija v Tanzaniji, drugi odgovori z vulkanom na Islandiji, tretji na Zakintosu pozdravi sončni vzhod, četrti iz Indije sporoča, da je našel notranji mir – vsaj do naslednjega leta, ko ga bo šel iskat v Peru.

Nekateri prisegajo na hotel s petimi zvezdicami, drugi na milijon zvezdic nad šotorom. Potovanja so postala dokaz, da smo državljani sveta. Razsvetljeni, odprti in izobraženi ljudje – da smo nekaj več od peščice, ki je ostala doma.

A ta mit je v eseju The Case Against Travel (Argumenti proti potovanjem) pred leti razbila filozofinja Agnes Callard in razjezila popot­niško druščino. Ni zapisala, da so potovanja slaba, napadla pa je ­prepričanje, da so tako dragocena, kot vsi pogosto mislimo. ­»Potovanje je bumerang. Vrže te tja, kjer si začel,« je zapisala. Če bi bila potovanja res tako pomembna, bi se morala zgoditi preobrazba in po vrnitvi s poti bi morali vsi opaziti spremembe v vedenju, vrednotah, življenjskih odločitvah, a to se po njenem mnenju zgodi redko.

Odzivi na njen esej so bili burni. Kritiki so ji očitali, da enači potovanja s površinskim turizmom, da je spregledala ljudi, ki v tujini živijo, študirajo, delajo ali se resnično potopijo v drugo kulturo. Da podcenjuje moč potovanj, ki pogosto odpravljajo predsodke in nam odpirajo srce in oči.

Po svoje imajo prav oboji. Potovanje lahko spremeni življenje, lahko pa ostane samo zbirka magnetov za hladilnik in fotografij, ki se bodo sčasoma izgubile v telefonskem pomnilniku. A tu je še bolj ­neprijetna misel. Kaj pa, če drvimo v Nepal ali na Kanarske otoke samo zato, ker bežimo pred rutino, dolgčasom ali celo pred samim sabo?

Bistvo torej ni v tem, koliko držav smo obiskali, temveč zakaj smo se sploh odpravili na pot – in kaj smo v resnici iskali.