Naključja, ki to niso

Na noč solsticija, ko se tema umika svetlobi, sem ob enih ponoči ostala pred zaklenjenimi vrati svojega doma. V mojih rokah francoska solata, ki mi jo je od odhodu s prednovoletne zabave za sabo dala prijateljica, v mali torbici pa samo prazen telefon in rdeča šminka. Naključje? Murphy? Nesrečni slučaj? Vse to.

Ne bom šla v podrobnosti, a iz zoprnega dogodka se je razvila precej nenavadna avantura, polna nenavadnih naključij, za katere se je zdelo, da jih je zrežiral nevidni režiser. In potem sem pomislila, da gre samo za to, kako si interpretiramo dogodke, kakšne pomene jim dajemo.

Feri Lainšček mi je v vsakem pogovoru, ki sva ga imela, govoril o magiji naključja. Govoril mi je o jungovskem terminu sinhronicitete, ki je »pomenljivo naključje dveh ali več dogodkov, pri katerem je udeleženo nekaj drugega«. Manca Košir je rada govorila o naključjih, ki to niso. Vsako naključje ima v sebi ključ, s katerim lahko odpremo dodatne pomene. Zadnjič mi je Magnifico v intervjuju rekel, da ima za naključje lepšo besedo. Slučaj. Ker je v sami besedi skrita beseda luč.

Kot zaljubljenca, ki si pišeta sporočilo v istem trenutku – in se čudita, kako je to mogoče; ali vsak na svojem koncu sveta v istem trenutku slišita isti napev popevke, ob kateri sta se prvič poljubila.

Milan Kundera v romanu Neznosna lahkost bivanja veliko razmišlja o naključjih in pravi, kako pomembno je, da smo nanje pozorni: če jih ne opazimo, naše življenje izgubi »dimenzijo lepote«. Feri Lainšček v svoji novi zbirki pesmi Sanje so večne govori tudi o tem. Ko sem zadnjič knjigo prvič vzela v roke, sem jo »po naključju« odprla pri pesmi Ljubezen: »Ljubim te, ljubim, ljubezen, kjerkoli že si, karkoli kje delaš. Ljubim vse tvoje začetke in konce …«

Zdaj, ko je leto pri koncu in smo na pragu novega, si želim, vam in sebi, da bi znali prepoznati te magične dogodke, slučaje, naključja – in si dovolili poiskati ključ.