Naslovnica

Pred časom je bilo. Kaj naj bo na naslovnici Sobotne? Irena Štaudohar je pisala o Kosovelu. Naj bo Kosovel. »Ampak naj bo nekaj modernega, ne fotka,« je rekla. Prav. Halo, Nuk. »Imate Černigojevega Kosovela?« Imeli so ga. A grafika ni v javni lasti. »O pogojih objave se dogovorite z dediči.« Mudilo se je. Prijatelj od prijatelja riše grafite. Ko najdem njegovo cifro, se ne javi. Sms. Nič. Aha. Za maturo se uči. Ne gre.

Kličem osebnega svetovalca za subverzivno umetnost. »Kosovel, grafit?« Vse je razumel. »S šablono?« Uf, to bi bilo vrhunsko. Brskam po spletu. Ampak nekako ne gre, da bi na steno našpricali tuje avtorsko delo. Halo, fotodokumentacija Dela. »Imate kakšne slike Kosovela?« Brskanje po starih, analognih mapicah. Ilustracija nepodpisanega umetnika. Zanimivo. Digitalizacija slike. In potem računalniška pretvorba slike s številnimi niansami sive v črno in belo.

Svetovalec je ocenil, da bo material primeren za nadaljnjo obdelavo. Spotoma frcne telefonsko umetnice, ki ima lasersko napravo za rezanje šablon.

Kolesarim na drugi konec mesta. Atelje. Vonj po plastiki, ki jo je pravkar razrezal laser. In Kosovel, spremenjen v praznine. »Sprej naj bo 20 centimetrov od šablone. Levo in desno. Ne gor in dol.«

Halo, Suhadolnik! »Greva špricat grafite?« ga vprašam. Takoj je za. »Ampak naju ne smejo uloviti. Zadnje čase so nekaj alergični na grafite.« Na možnost, da bi me zaradi vandalizma v zrelih letih pridržali, nisem pomislil. Odpovem nočno akcijo.

Papirnica. »Deset dobrih kosov papirja mi dajte.« Tehnična trgovina. Razpršilka črne barve. Mat.

Test pred garažo. Brezvetrje. Vrhunsko. Srečko Kosovel je ustvarjen! Naredim deset kopij. Potem Nika Prevc postavi svetovni rekord. Nika gre na naslovko. Srečko bo počakal.

Čas teče. Ugotovim, da sem šablono obrnil narobe. Ampak tudi fotko grafita se da obrniti okoli osi. Stota obletnica Kosovelove smrti je tu. In grafit s Srečkom na naslovnici Sobotne.