Nasvidenje, delfin!

Zjutraj sem stala ob morju, ki je oblivalo vrhove mojih tenisk, in čutila težo žalosti. Nisem se hotela izpovedati ne valovom ne oblakom, pa tudi ne morski travi, ki je priplavala. Morala sem poslušati svojo žalost, kot bi poslušala simfonijo, morala sem čutiti, kako boli, in priklicati pogovore, ki sva jih imela … Ko sem poslala kolumno, jo je prebral, komentiral, kaj vprašal, dodal stavek ali dva o nečem, o čemer je razmišljal, kar ga je tiščalo, kar je reševal. Žalostna sem stala ob morju in prav zato čutila potrebo, da združim ta svet, v katerem so moja stopala že mokra, in tistega tam, kamor odhajajo duše. Molčeča na zgovoren način, jokajoča do neustavljivega smeha, sama do objema z vsemi ljudmi, ki jih imam rada, in ranljiva do točke, na kateri mi nobena stvar več ne more povzročiti ...