Na cesti

Ura je toliko, da bi že morala domov – lačna, utrujena, za danes oddelala svoje. Ampak ne morem – ne zato, ker ne bi imela doma, kot se kdo rad pošali, ko kdo (pre)dolgo ostane v službi, ampak zato, ker vse stoji. Gneče na naših cestah – jutranje, popoldanske, počitniške in vmes – sicer niso novost, sploh za nekoga, ki se že dvajset let vsak dan cijazi po primorki. Težava je v tem, da jih je vse več, da so nepredvidljive in pogosto brezzvezne. To se rado pokaže, ko je vožnja v eno smer še znosna, v drugo pa ne – in vidiš, kje se kolona začne in kje konča, ne pa tudi, zakaj.

Tako človek zjutraj doma ali popoldne v pisarni lahko le čaka, kdaj bo rdeča na googlemapsih prešla v oranžno in oranžna v modro, da se lahko odpravi na pot. Od doma zato odide pozneje, pozneje pride v službo in pozneje iz nje odide – čas pa odteka, skupaj z energijo, in se mu toži po covidu, ko sta bila »do doma« le dva koraka v copatih.

Ah, koliko časa in energije zapravimo za čakanje! Da se bo sprostil promet, da bomo prispeli na cilj, da bo nastopilo poletje, da nas bo nekdo opazil, da se bo odločil, da si bo premislil, da nas bo poklical, nas bo kam povabil, da bomo končno odrasli ali spet v formi, srečni in zdravi, da bo hrana na mizi, denar na računu, da bomo petega, petnajstega, osemnajstega … ali da bo vsaj petek, če ne že dopust.

Avtor najboljšega ljubezenskega nasveta, kar sem jih kdaj prejela, je beneški plejboj Casanova (sii la fiamma, non la falena – bodi plamen, ne nočni metulj), enega od najboljših za življenje pa moj oče (ne bit' Francka, ampak voz). Donjuanovski in cankarjanski sta si le na videz različna, v resnici pa, ne da bi spodbujala pasivnost, sporočata enako: ne ženi se na vsak način za nekom ali nečim, ne vznemirjaj se, ne postopaj. Zaposli se in našlo bo pot k tebi – no, ali pa ne: voz se pač ne premika, kadar stoji.