Ne zlati, sivi maturanti

»V petek praznujemo xy obletnico mature. Veseli bi bili, če bi o tem dogodku poročali v vašem časopisu.« Nekoč so bile takšne prošnje precej običajne, zdaj jih v uredništvu dobimo le še redko, skorajda nikoli. Tisti xy je imel širok razpon, lahko je pomenil 40., 50., 60. ali celo 70. obletnico. Še nedolgo nazaj so se mi vse zdele osupljivo visoke. Sami si lahko izračunate starost maturantov, ki so se v šolskih klopeh zadnjič družili pred sedmimi desetletji, in si predstavljate, kako zdesetkana je takšna druščina.

Letošnjo pomlad sem nekakšen maturantski šok doživela tudi sama. Nekdanja sošolka, danes pa kolegica v službi, me je opomnila, da prihaja naš trenutek. Že 20 let je zvenelo veliko, le kaj naj rečem ob številki 40. Ob tej si lahko polaskaš le na en način: da imaš neprecenljive življenjske izkušnje in da si (domnevno) dosegel stanje, ko te skoraj nič več ne spravi iz tira. Ker sta bolezen in smrt zadnje mesece nekajkrat udarili zelo blizu, si vesel, ker si še vedno tu.

Dogovarjanje o srečanju se je preselilo na družbena omrežja, predloge pa so izpodrinili šale in videi, tudi o starih sošolcih, ki se po gasilskem slikanju ne morejo več pobrati s tal. Kot da se v 40 letih ni nič spremenilo! Sprva dogovorjeni spomladanski termin smo premaknili na jesen, ko »bomo po dopustih spet vsi tu«. Prvi oktobrski termin smo nato zamaknili proti koncu meseca, a so nam načrte prekrižale krompirjeve počitnice, ker »spet ne bo nikogar tu«. Enkrat se bomo že dobili.

Do takrat se lahko posvetimo detektivskemu iskanju izgubljenih stikov. Prav neverjetno je, kako se v tako majhni državi za nekaterimi zabrišejo vse sledi. Najbrž ne po naključju. Tisti, ki smo ostali povezani, pa pred srečanjem krpamo spominske luknje in se čudimo, česa vsega iz tistih let še ne vemo drug o drugem. Ali smo le pozabili? Naslednje druženje bo priložnost, da v več kot štiridesetletni mozaik vstavimo manjkajoče koščke. In ustvarimo nove.