Neizkoriščeni dopust

Ko človek za dvotedenski dopust nima pravih načrtov, torej, rezerviranega morja, potovanja ali česa tretjega, ga – prosto po kapitalistični logiki – ves čas preganja občutek: dopusta ne bom (dovolj) izkoristil. No, tako se je letos dogodilo meni. Iz takih in drugačnih razlogov nisem imela posebnih načrtov; kar bo, pač bo – z izjemo manjšega načrta za gore, ki je bil sicer tudi povsem spontan, pa zato toliko bolj zanimiv in lep.

Pa vendar sem se ob občutku, da dnevi niso izkoriščeni, in jezi nase, zakaj vsega skupaj nisem bolje načrtovala – pustimo ob strani, da sovražim načrtovanje dopustov –, nisem mogla znebiti misli, zakaj bi dopust morali »izkoristiti«. Zame ima že beseda izkoristiti negativno konotacijo. Izkoriščamo naravne vire, izkoriščamo turistični potencial, izkoriščamo – človeka?!

Ni prav besedna zveza izkoristiti dopust nekaj, kar že nakazuje, da dopust ni namenjen brezdelju in počitku, temveč kopici dejavnosti in aktivnosti? Je smisel dopusta, da je »izkoriščen«, ne glede na to, kako utrujeni smo po njem, ali je smisel, da dnevi postanejo malce dolgočasni? Da se zjutraj odločimo: kaj bi pa počeli danes?

In ko pogledam svoj »neizkoriščen dopust«: bila sem v gorah, uživala ob pogledih na Triglavska jezera, osvojila že dolgo želeno kraljico Škrlatico, prvič spekla figovo pito, se okopala v Kolpi in Bohinjskem jezeru, se z vrha Boča zagledala v prostrane kraje, prepevala Piknik s prijetno družbo na Siddharti …

No, verjetno je bil moj dopust mnogo bolj izkoriščen, kot me hočejo s popolnimi fotografijami na omrežjih prepričati drugi. Mogoče je treba le enkrat prespati v koči, da še bolj ceniš domačo posteljo. Mogoče pa je smisel, da v vsakdan vnesemo občutek dopusta, da sredi kaosa dela in obveznosti ter hitenja najdemo čas, da samo – smo. Ne le, da živimo za tistih štirinajst dni.