Nerojeno dete

Ta želja je v meni obstajala od nekdaj. Kakor bi bila zame, rojeno v veliki družini, tako naravna, da se o njej ne prevprašuje. Kot je bilo nekoč. Kot je bila želja po otroku in ustvarjanju družine tako običajna, »edina normalna«, da o tem ni bilo treba izgubljati besed. Koliko staršev je takšnih, ki se v željo po otrocih v resnici niso nikoli globoko potopili? Koliko pa po drugi strani tistih, ki so naredili vse, da bi jih imeli? Pa se je treba o vseh teh stvareh toliko pregovarjati, razmišljati, ali je bolje, da se kar same od sebe zgodijo? Kaj pa vsi tisti, ki o tem »nerojenem« veliko premišljujemo? Čeprav se zavedamo, da je želja imeti svojega otroka po svoje tudi sebična?

Četudi se sama ne počutim kot nekdo, ki vedno plava s tokom, sploh če govorimo v družinskem kontekstu, si želim nekoč postati mati. Skrbeti za nebogljeno bitje in ga brezpogojno imeti rada. Vedno me je gnala želja po tej brezpogojni ljubezni, ki pa ni nujna v obratni smeri – žal včasih tudi starševska do otrok ni taka. Bi me materinstvo zelo spremenilo? Kakšna bi bila kot mama? Bi bila kos izzivom? Zdi se mi, da nekaj že vem o njih, otrocih, navsezadnje sem pri dvanajstih znala skrbeti za bratca in sem danes ponosna teta štirim nečakom in nečakinjama.

Bim bam bom, odzvanja cerkveni zvon ob mojem domu, sama pa slišim tik tak biološke ure. Pri čemer ne vem več, ali tiktaka vedno glasneje ali vedno tišje. V resnici vem, da imam še čas. A kako negotov se zdi ta čas. Kako z veseljem in obenem z ljubosumno-žalostnim cmokom v grlu poslušam pripovedovanje prijateljic o »doblo jutlo«, ki ga izreče njihov malček. Bom kdaj, če bom najprej našla ljubezen, ta »doblo jutlo« doživela tudi jaz? … Mogoče pa, če vsaj malce verjamem v božične čudeže. V božič. Noel.