Novi zemljevid Pariza

Pariz. Dnevi so bili jasni in vse je cvetelo, polni so bili terase, mestni parki, bregovi Sene. Kot martinčki so domačini lezli na plan in uživali pomlad – sončni žarki so tam prava redkost, pravijo – v kratkih majicah in sandalih so jo že skoraj imeli za poletje. To morda tam ne velja za visoko sezono, a zasedenost kapacitet je bila primerljiva.

Bobojevsko flaniranje po mestu luči

Saj ni res, pa je: v že tako zelo obleganem mestu turizem v zadnjih letih narašča in svojemu ponosu navkljub se mu skoraj več ne upira. Sprijaznilo se je, čeprav morda s težavo, s stereotipi in klišeji, ki ga spremljajo od nekdaj, dandanes pa jih promovirajo vplivnice in Netflix. Uklanja se tudi jezikovno; natakarji in prodajalci bi si nekdaj raje odgriznili jezik kot spregovorili angleško, zdaj pa obstaja velika verjetnost, da bodo bonjour zamenjali s hello, da bodo presedlali na angleščino, takoj ko zaznajo negotovost, ali pa, še huje, vztrajali pri angleščini, čeprav govoriš francosko. V takšnih primerih se je najbolje narediti francoza – preverjeno deluje.

Dober primer utrjevanja stereotipov in klišejev je trg Estrapade v petem okrožju. Vse dokler ni pred nekaj leti prišla Emily iz Emily v Parizu, je bil sicer lep, a nevpadljiv, odtlej pa na njem ob vseh urah dneva mrgoli deklet v mini krilih, rdečih baretkah in majicah I love Paris, ki z rogljičkom v roki pozirajo pred vsako stavbo, ki je kakor koli povezana z njo.

Če bi se Emily tja priselila veliko prej, bi bili skoraj sosedi; še pains au chocolat bi kupovali pri istem peku. Bi se potem zagledala v Timothéeja namesto v chefa Gabriela? Trg Estrapade je v vseh teh letih ostal skoraj nespremenjen, »moja« sosednja četrt pač ne. Pa ne le navzven kot ves Pariz. Tam sem takrat zadnjič videla S., in odkar vem, da ga ni več, je vse drugače. Ampak prav zato, ker ga ni več nikjer, bo odslej – povsod.