Ukradena oaza miru

Zadnji obisk pri frizerju je bil hkrati priložnost, da z znanko poklepetava o tem in onem. Ker se poznava že od otroštva, mi k sreči ni bilo treba poslušati komentarjev o mojih laseh, ki so medtem kot konfeti centimeter za centimetrom padali na tla, ampak so bile na sporedu druge teme: od vtisov s potovanj do serij in knjig, Gaze in kovida.

Njeni spomini na pandemijo niso tako srečni kot moji, salon je morala zapreti, potem delovati v skladu z omejitvami in naposled vračati finančno pomoč. Šele zdaj počasi pleza na zeleno vejo, pravi, in še dobro, da ji strank ne primanjkuje. Moja izkušnja je bila v nasprotju z njeno veliko manj oziroma nič stresna, delo od doma, upočasnitev ritma, omejitev stikov in gibanja na širšo okolico doma so bili prav blagodejni. Hkrati sem se znova povezala z domačim krajem in navezala tesnejši stari-novi stik z drugim.

Morda niti ne bi bil toliko tesnejši, če tam ob robu Kraškega polja ne bi stal nekdaj mogočen baročni grad, med katerega ruševine sem dolgo tega že stopila. Zdaj imajo dovoljenje in pogum za to le osel in radoživi kozlički, a nič za to, razvalina je najlepša od zunaj. Bohoti se, nič kaj prevzetna, že sama, okrog nje pa poleg polja gozd, sprehajalne poti in reka; zvoki avtomobilov, pa čeprav z avtoceste, jo komaj dosežejo – prevladujejo ptičje petje, šumenje krošenj in vode in oglašanje živali iz hleva.

Sliši se kot prava idila, oaza lepote in miru, in to tudi je, a danes je tam s tem treba imeti nekoliko sreče. Morda ne toliko kovid kot porast turizma in uporaba družbenih omrežij sta tudi v tem »skritem kotičku«, nekoč obljudenem predvsem od domačinov in poznavalcev, terjala svoj davek. Zdaj je treba taktično izbirati čas obiska, da tujcem ne vpadeš »v dnevno sobo« in še najdeš prostor zase, če se pripelješ od drugod. Oaza česa bo to zanje, ko bo razvalina le še prah?