Ob veliki reki, kjer se bo odločalo o vojni in miru

Jutro je bilo kot umito, na tratah še nekaj meglice. Prvi kolesarji so ob reki Potomac, ki se vije skozi ameriško prestolnico, hiteli nabirati kilometrino, sledili so jim tekači in sprehajalci.

Samo reka Susquehanna, ki se severneje izliva v zaliv Chesapeake, ima večji pritok, Potomac pa ima ob svojih bregovih največ gozdov od vseh rek v ZDA, pravijo. Zaradi prestolnice in prvega ameriškega predsednika Georgea Washingtona, ki je živel v bližini, ga imenujejo nacionalna reka. Za neštete sodobne prebivalce ameriške prestolnice je priljubljen kraj oddiha v naravi.

Kmalu po zadnji hiši v starem mestnem predelu Georgetown s slikovitimi hišami iz osemnajstega in devetnajstega stoletja ter modnimi trgovinami in restavracijami na avenijah M, N in Wisconsin, se vrstijo izposojevalnice čolnov. Dobiš vesla in varovalne jopiče, in ko zaveslaš proti mostu Key ali Chain, si nenadoma kot sredi tropskega gozda. Ribe skačejo iz brzic, na območju so našteli sto dvajset vrst ptic. Elegantne čaplje postavajo ob obali, če imaš srečo, lahko občuduješ beloglavega orla.

Brzice so tudi nevarne. Mladenič, ki ni znal dobro plavati, je poleti plačal z življenjem, pred njim več drugih. Samo teden dni kasneje si je nekdo vzel življenje na parkirišču čolnarne, s seboj je prinesel puško in pritisnil na petelina. Tisti sprehajalci, ki to vedo, pri čolnarni za trenutek obstanejo in se zamislijo o kratkosti življenja. Če tega ni, ne pomaga nobena lepota.

Na ameriški vzhodni obali je še veliko mogočnih rek, ob newyorški Vzhodni reki pa se bo te dni odločalo o vojni in miru. Tam stoji palača Združenih narodov, ki bo spet gostila visoki teden generalne skupščine, življenje pa teče naprej kot velika reka: prelepo, prenevarno.