Oči tistega drugega

K meni v Poreč prihajajo prijatelji in že pripravljam seznam krajev, ki jim jih bom pokazala. Vnaprej obiščem plaže, obalo, baziliko, muzej … in nenadoma opazim, koliko smeti se je nakopičilo ob morju, kakšna gneča je na obali, kako strme so lesene stopnice, ki vodijo do cerkvenega zvona … nenadoma namreč vse okoli sebe gledam z očmi tistega, ki ga še ni tukaj.

Vrnem se domov in v hipu v svojem stanovanju opazim pajčevino v kotu sobe, drobtine okoli plošče na štedilniku, uvenele rastline na vrtu … da, gledam z očmi tistega drugega. Ki bo v kratkem tukaj.

Zakaj oči ne vidijo vedno enako? Zakaj takrat, ko sem sama, preneham opazovati in samo gledam? Za opazovanje potrebujem »tistega drugega«. Ko sem sama, se pač umaknem nekaj metrov stran od umazanije, ki jo je morje naplavilo na obalo, in plavam, kot da je vse v najlepšem redu. Ko sem sama, postane pajčevina prozorna in nevidna. Ko sem sama, je vrt povsem O. K.

In zato potrebujem drugačnost. Oči tistega drugega. In vem, da prijatelji, ki prihajajo, najbrž ne bi niti opazili vsega tega, kar zdaj čistim, popravljam, premikam in olepšujem. A ne pomaga – vse dokler bodo tukaj, bom gledala z njihovimi očmi in lastno zavestjo. Spremenila se bom v kamero in radar, v merilnik urejenosti in senzor za lepoto.

Zato potrebujem druge ljudi, da mi posodijo oči, ki vidijo veliko več kot moje. Čevlji so razmetani v omarici za obutev. Knjige na policah ležijo druga prek druge. In, glej no, rdeči prah na televizorju! In na divje razraščena sivka … Režem, brišem prah, zlagam in v hiši vzpostavljam red, ki morda nima kakšnega posebnega smisla. A to je odsev tistega drugega v meni in vem, da samo z očmi drugih ljudi tudi sebe vidim dovolj jasno, da niti ne pomislim na to, da smo boljši, kot v resnici smo. Ko sem sama, vidim samo obrise svoje stvarnosti. Z očmi drugega spregledam, kaj je v resnici moj svet.