Ograja na Grbi
Travnat ljubljanski griček postaja vrtičkarski raj. Z vsem, kar sodi zraven.
Odpri galerijo
Ker samooskrbni trend narašča, so vrtički Grba 1 dobili nadaljevanje v Grbi 2 in prišli na vrh. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Nedaleč od središča Ljubljane, na Viču, nekaj sto metrov od Rožne doline, nad cesto, ki gre proti Brdu, Vrhovcem in obvoznici, je grič. Bolje rečeno, griček. Morda celo najbolj prikupen ljubljanski griček. Ni ravno izletniška točka, čeprav je ob koncih tedna videti tako. Z vrha lepo vidiš Polhograjsko Grmado in Toško čelo, pogled se ti upre na Šmarno goro, in če je vreme jasno, se tik pred tabo svetijo stene Storžiča ali Kamniškega sedla. Pod tabo je stari in novi Vič tja do živalskega vrta in Rožnika, v daljavi ura na stolpnici banke, če seveda dela, malce se sliši hrup s Tržaške ceste. To je Grba.
Nekoč prostrani travnati hrib v predmestju Ljubljane, kjer so bile hiše redko posejane, je na koncu osemdesetih let dobil novo sosesko, ki ji je v naslednjih desetletjih sledila prava okupacija gradenj z vseh strani. Iz enodružinskih hiš so nastali vila bloki, za porušenimi tovarnami parcele, na katerih so nastale trgovine in na stotine novih stanovanj v novih soseskah. Čeprav so se na Grbo po poti spominov zlivale množice, se je zdelo, da je na vrhu vse tako, kot je bilo. Trava z nekaj drevesi. Nekaj uhojenih poti. Energetska točka, so vedeli povedati domorodci. Tu si pozabil, da si v mestu. Tu si bil lahko sam.
Pred leti je občina začela pripravljalna dela za ureditev vrtičkarskega območja. Postavili so ga nevpadljivo, nad slepo ulico, na konec planjave, kamor skoraj nihče ni hodil. A ker samooskrbni trend narašča, so vrtički Grba 1 dobili nadaljevanje v Grbi 2 in prišli na vrh. Z njimi pa ograja, lesene lope, kovinske omarice za shranjevanje orodja, pergole, zbiralniki za vodo, kompostniki, pitniki, klopi, mize, smetnjaki. Vse, kar pravi vrtičkar potrebuje. In še več. Zraven so postavili »večgeneracijsko« igrišče, namenjeno druženju različnih generacij. Potke so posuli s peskom. Na mizah so predvidene plošče za šah. Nobene peticije ni bilo. Nobenega upora sprehajalcev, sosedov, stanovalcev. Tako imenovani uporabniki Grbe molčijo. Konec koncev so nastali vrtički z najlepšim razgledom daleč naokoli.
Nekoč prostrani travnati hrib v predmestju Ljubljane, kjer so bile hiše redko posejane, je na koncu osemdesetih let dobil novo sosesko, ki ji je v naslednjih desetletjih sledila prava okupacija gradenj z vseh strani. Iz enodružinskih hiš so nastali vila bloki, za porušenimi tovarnami parcele, na katerih so nastale trgovine in na stotine novih stanovanj v novih soseskah. Čeprav so se na Grbo po poti spominov zlivale množice, se je zdelo, da je na vrhu vse tako, kot je bilo. Trava z nekaj drevesi. Nekaj uhojenih poti. Energetska točka, so vedeli povedati domorodci. Tu si pozabil, da si v mestu. Tu si bil lahko sam.
Pred leti je občina začela pripravljalna dela za ureditev vrtičkarskega območja. Postavili so ga nevpadljivo, nad slepo ulico, na konec planjave, kamor skoraj nihče ni hodil. A ker samooskrbni trend narašča, so vrtički Grba 1 dobili nadaljevanje v Grbi 2 in prišli na vrh. Z njimi pa ograja, lesene lope, kovinske omarice za shranjevanje orodja, pergole, zbiralniki za vodo, kompostniki, pitniki, klopi, mize, smetnjaki. Vse, kar pravi vrtičkar potrebuje. In še več. Zraven so postavili »večgeneracijsko« igrišče, namenjeno druženju različnih generacij. Potke so posuli s peskom. Na mizah so predvidene plošče za šah. Nobene peticije ni bilo. Nobenega upora sprehajalcev, sosedov, stanovalcev. Tako imenovani uporabniki Grbe molčijo. Konec koncev so nastali vrtički z najlepšim razgledom daleč naokoli.
