Pa brez zamere!

Včasih je bila to priljubljena, vsakdanja fraza. Šli smo na obisk, vračali smo se z vikenda, se poslavljali od sorodnikov ali sosedov, koga malo podražili ali mu povedali kaj neprijetnega – in skoraj mimogrede rekli: »Brez zamere.« To je bil vedno zadnji stavek mojega očeta, preden se je usedel za volan katrce, prižgal motor in s čikom med zobmi zapeljal s Pelješca po stari jadranski magistrali proti domu. Zvenelo je frajersko, nekako tako kot živijo, adijo ali vidimo se … Kot nekaj, brez česar se počitnice niso mogle končati. Potem pa je fraza v vrtincu življenja izginila. Dolgo je nisem niti slišala niti izrekla. Kot da je počasi spolzela na smetišče zgodovine, skupaj z drugimi besedami in navadami, ki so nekoč sodile v naš vsakdan. Postala je pozabljen ostanek nekega drugega časa, ko ...