Pasji sprehodi

Pred dvajsetimi dnevi je minilo pet let, odkar smo se poslovili od Bobija. Čudovitega pasjega prijatelja se ne spomnimo zgolj ob obletnicah njegovega odhoda na drugo stran mavrice. Z nami je vselej, ko beseda nanese na takšne in drugačne pripetljaje v pasji režiji, pogosto se ga spomnijo tudi najini bolj ali manj stalni družabniki, s katerimi sva v prijetni senci gostinskih vrtov preživela prenekatero urico ob vročih poletnih popoldnevih, ko se nama nikakor ni dalo odpraviti na obisk ali izlet zunaj mesta.

Bobi je bil krasen pajdaš za sprehode po opustelih ljubljanskih ulicah in parkih. Na teh vandranjih sva imela ustaljen ritem hoje in počitka z obveznim okrepčilom. S plemenitim mešancem sem odkrival tudi najbolj zakotne kraje najlepšega mesta na svetu, ki jih sam zagotovo nikoli ne bi obiskal. Kosmatinec pa kot da me je gnal tja, da skupaj spoznava nekaj novega. Za to mu bom večno hvaležen.

Zadnja leta, ko je pasji poglavar družine postal Nacho, so sprehodi postali nekoliko drugačni. Zaradi okvare živca na tački je najbolj posebni višavski terier na svetu osredotočen na dolgotrajna raziskovanja na precej manjšem prostoru, kot sva to počela z Bobijem. Če bi poskušal z Nachkom prehoditi rajon, ki sva ga z Bobijem obdelala praviloma ob sobotnih popoldnevih, bi potrebovala ves vikend. Je pa res, da ima tako kot Bobi tudi Nacho precej podoben smisel za postanke na najinih poteh, tako da nama pripadajoče okrepčilo nikakor ne uide. Zato se vsakič znova zarotniško spogledava, ko naju Andreja doma pričaka z nedolžnim vprašanjem: »Kje pa sta hodila tako dolgo?«

Ko smo v nedeljo premaknili ure na poletni čas in se je sončni dan lepo podaljšal, sva z Nachem temeljito opravila vse dnevne inšpekcije. Ker nisem bil razpoložen za športno vadbo, sem sredi popoldneva še sam krenil na dodaten, precej daljši krog po mestu. Seveda se je sprehod tu in tam križal s traso, ki je bila ljuba tudi Bobiju. Tudi to je bil pravi pasji sprehod.