Petnajst minut novoletnega pekla
Sodim med tiste čudne ljudi, ki ne gledajo televizije. Ta pritegne mojo pozornost le še s športnimi dogodki, občasno z informativnim programom in kulturnimi vsebinami. Kot študent pa sem bil prilepljen na ekran katodne cevi, niti izpiti niti rosna narava me niso uspeli predramiti iz lagodne otopelosti televizijskih serij, filmov in predvsem glasbenih oddaj. Moja kondicija gledanja videospotov ne pozna meja, uživati znam v slabih in dobrih izdelkih.
A kaj kmalu se je brez pravega razloga ali potrebe začelo na nacionalni televiziji odrivati glasbo in s tem tudi moj interes za njihov program. Kmalu so začele ugašati tudi druge kakovostne vsebine, tako da se je moj odnos z nacionalko omejil predvsem na informativni program, medtem ko sem ostal zvest radijskim vsebinam in še danes prisegam na Val 202.
Televizijo sem ugasnil, in dokler nisem dobil otrok, je pripadal status hišnega ognjišča mojemu prenosniku. Priznam, sem pripadnik starševskega modela, ki vključuje televizijo kot varuško, ki mi omogoči, da skočim v trgovino, opravim osnovne higienske potrebe, nujne telefonske klice in podobno. A tudi z malima v resnici nismo spremljali domačega televizijskega programa, temveč se zanašali na ponudnike pretočnih vsebin. Letos na silvestrovo sem na pobudo otrok po dolgem, res dolgem času vklopil prvi program, da bi skupaj odštevali prehod v novo leto. Enih deset minut prej, za vsak primer.
Ne spomnim se, kdaj so moji čuti zaznali toliko groznega. Počutil sem se, kot da bi me teleportirali v neke druge čase in kraje, kjer so uspešno izkoreninili okus, pamet, posluh, sram in vsakršno sled dopustnega. Tako sem v novo leto stopil posiljen v oči in ušesa in še kar brni, peče in draži. Kaj se je v teh letih zgodilo s programom na nacionalki, ne vem, vem pa, kako bi se počutili alpinisti, če bi se morali povzpeti na osemtisočaka brez predhodne klimatizacije.
