Piarovec brez telefona

V Sloveniji se je pojavil nov poklic: piarovec brez telefona. Natančneje – brez mobilnega telefona. To ni več navaden strokovnjak za komunikacije, ki pomaga podjetju ali posamezniku pri izboljšanju in ohranjanju njegove javne podobe, piše sporočila za javnost, organizira tiskovne konference, spremlja javno mnenje in kot trdnjava stoji okoli vodstvene strukture, da ujame vse puščice novinarjev. Skratka človek, ki je pristojen za odgovore na raznorazna novinarska vprašanja.

Ne, to je piarovec, ki naredi vse, da se do njega ne da priti. Skrit za imenom služba za odnose z javnostmi, medijsko središče ali kaj podobno strokovnega – brez imena in priimka, jasno! – je opremljen s stacionarno številko, na kateri nihče nikoli ne dvigne telefona.

Trideset odstotkov lepega

Zato kot novinar (ki ima nekaj vprašanj, novinarji smo na svetu najbrž prav s tem namenom) ubereš drugo, elektronsko pot: napišeš mail. Čakaš in čakaš – ne bev ne mev. Če imaš srečo, dobiš odgovor, da so prejeli vprašanje na podlagi 45. člena zakona o medijih in da bodo odgovorili v zakonitem roku. V najboljšem primeru čez nekaj dni prileti odgovor, v najslabšem pa še vedno nič. In takrat se je treba obrniti na bližnjico – na dobro staro analogno tajništvo (če ga tam imajo).

Živega človeka na oni strani telefona moleduješ za mobilno številko tistega, ki je odgovoren za medije. Ne more, pravi, ni pooblaščena, poklical bo dotični, ona ali on. In res se oglasi nekdo, na hitro, ker je ravno sredi nujnega sestanka, v avtomobilu ali na dopustu. Da, je dobil vprašanje. Da, bo pripravil odgovore. Da, to bo v najkrajšem možnem času, reče. Čez dan, dva končno prispe mail z odgovori, pod katerim stoji avtomatski »lep pozdrav, Služba za odnose z javnostmi«, z istim telefonskim kontaktom, ki ga znaš že na pamet.

Gospod predsednik, hvala!

Vsaka podobnost z osebami, ki jih poznate, je zgolj in samo naključna. Razen če verjamete, da naključij pač ni.