Pica s predgovorom

Službeno mi je bilo namenjeno obiskati Gorenjsko, kjer goré so, kjer se, verjetno zaradi njih, tudi najbolje počutim. Na Norveškem ali na Islandiji bi se, ugibam, še bolje, ampak tja mi še ni bilo dano. Ne zasebno, ker je predrago, kaj šele profesionalno, ker je predrago.

Odpravil sem se dobro uro prezgodaj, vštevši obed in sočasno srečanje s prijateljem, ki si je tamkaj na stara leta uredil mlado gnezdo. Vzela sva si čas za pico, lokal je bil precej prazen, le dva metra od naju je sameval športno odet kerlc. Prijatelju sem na glas povedal, s kom se imam službeno srečati, in slišalo se je po vsem lokalu ...

Izza vogala, z moškega veceja, je prišel nihče drug kot moj načrtovani sogovornik. In prisedel k dva metra oddaljeni mizi. Takoj je bilo jasno, da naključij v življenju ni. Bolje, vsaj z mojega zornega kota, da absolutno so.

Z novinarsko stranko nama je bilo jasno, da bova vsak s svojim kameradom v miru pospravila svojo kakor neapeljsko okroglino, moja je bila obložena z lističi brokolija, ful zdrava, ampak da se ti malo dviguje, potem pa se je bilo treba dogovoriti, kdo se bo prvi odpravil proti telefonično dogovorjenemu kraju srečanja.

Ker je pot poznal do milimetra, se je naprej odpravil on, me opozoril, da bi me lahko garmin, če mu ne bom takoj sledil, zafrkaval, za mizo sva si s prijateljem privoščila še šest minut besedovanja, garmin je bil res duhovit, a slednjič se je zgodila uresničitev službene dolžnosti. Z uvodnim: Dolgo se nisva videla, skoraj dvajset minut! Je pa res, da se s sogovornikom, vrhunskim športnikom, nisva srečala prvič, sam sem precenil, da je od premiernega pogovora izginilo malo več kot pet let, potem pa sva skupaj prišla do katastrofalnega rezultata. Bilo je pred desetimi leti. V času, ko pic še niso okraševali z lističi brokolija.