Popolna trata

Pred dnevi je stoti rojstni dan praznoval človek, ki nas že več kot sedem desetletij uči, kako sobivati. Drug z drugim, seveda, le da so ti drugi tudi živali, glive in rastline. David Attenborough nam je skozi stotine in stotine ur namreč ne le približal njihove habitate in vedenjske vzorce, temveč tudi poskušal v nas prebuditi zavedanje, da smo za te habitate soodgovorni.

V Attenboroughovi najnovejši seriji, naslovljeni Skrivni vrt in izdani v dneh pred njegovim jubilejem, je slednje še posebej očitno. V petih epizodah se serija namreč posveti petim raznolikim britanskim vrtovom – od vodomca in vidre, ki bivata na nemalokrat poplavljenem vrtu, pa do mestnih lisic in ježev ter sov, ki preletavajo Škotsko višavje –, ob tem pa pokaže, da naša naloga ni le v čim manjšem uničenju in izrabljanju naravnih habitatov, pač pa v njihovi aktivni obnovi, aktivnem ustvarjanju razmer, v katerih bodo rastline, glive in živali, ki nas obdajajo, bivale lagodneje. Gre za razumevanje, da naši vrtovi niso namenjeni le nam, ampak vsem tistim, ki so si na njih začasno ustvarili dom; in da jim ta dom pripada, prav, kakor pripada nam.

Pisane travnike izgubljamo vsepovsod, gori rdeča luč

Tovrstna skrbstvena logika pomeni, da je vrt, urejen zgolj in samo po naši meri – vselej pokošen, izčiščen, takšen, s kakršnim se radi ponašajo članice in člani facebook skupine Popolna trata –, morda lep, a nepopoln. V njem manjkajo prostori, ustvarjeni za ptice in žuželke in glodavce, manjkajo napajališča za čebele in ptice in manjka kup lesa, strohnelega, v katerega se zatečejo tisti najmanjši med nami. Manjkajo tudi šotor iz vejic, še eno fino zatočišče, pa gnezdilnice za ptice, kup kamenja za kuščarice in zaplate nepokošene trate, na katerih se travniško cvetje lahko predaja opraševalcem.

Kajti skupno dobro, o katerem tako radi govorimo, mora zaobjemati tudi tiste, ki si kamenja in lesa ne morejo privleči sami.