Postpraznični pobeg

Včasih zadošča ena sama fotografija, in že si človek v glavi zavrti svoj film. Zgodilo se je pred novoletnimi prazniki, ko sem na spletu iskala idealno lokacijo za postpraznični pobeg. Takšno, kjer vlada (relativen) mir in kjer upaš, da so zaloge hrane in alkohola že skorajda pošle. Edino to lahko šibki volji omogoči začetek razstrupljanja.

Tisto, kar me je zares pritegnilo, je bila fotografija savne v najvišjem nadstropju enega od hotelov v Opatiji. Kar poklicalo me je na tople lesene klopi, s katerih se skozi velikansko stekleno steno odpira pogled proti praznično osvetljenemu mestecu in morski gladini, po kateri misli zdrsnejo v neskončnost. Le kaj si lahko želiš več, kot da na deževen zimski večer v tišini rahlo mazohistično vztrajaš pod vrtinci vročega zraka? Čista nirvana. Vsaj zame.

Film, ki se mi je zavrtel v glavi, ni imel veliko skupnega z resničnostjo. Pogled ven je bil res za sanjarjenje, vse drugo pa za naivneže, ki nasedejo idealiziranim prizorom. Še vedno me ni izučilo …

Ležalniki so bili razvrščeni tesno drug ob drugem, tišino sta izrinili klepetanje in odpiranje vrat, občasni selfiji in stalen prepih so bili točno tisto, česar si v velnesu ne želiš. Da o (ne)oblačilni kulturi ne govorimo. Kdo ve, kako bi zadevo prenesli mojstri Finci, ki jim je Unesco pred nekaj leti savnanje vpisal na seznam nesnovne kulturne dediščine. Morda bi pomislili, da so v današnjem svetu pravila zato, da se kršijo. Kljub tradicionalno zapovedani goloti, ki velja od Finske do Japonske in vsepovsod vmes, je večina gostov v segreti prostor vstopala v kopalkah in se ob tem tesno zavijala še v brisače ali rjuhe. In v takšni opravi so vztrajali do konca. Zmagovalec večera pa je bil mlajši moški, ki je vstopil kar v kopalnem plašču. Najbrž je pritegnil več pogledov, kot bi si želel. Še dobro, da je, ko je slekel plašč, na sebi imel vsaj kopalke.