Pravila, ustvarjena za kršenje

Kršimo jih vsaj na trenutke čisto vsi, ker sem in tja se res najde táko, da si človek preprosto ne more pomagati.
Fotografija: Zgled naj bi vodil in ta je odvisen od odraslih. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Zgled naj bi vodil in ta je odvisen od odraslih. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Pravila so zato, da jih kršimo, mi je pred kratkim med pohodom na Sabotin navrgel desetletni nečak. Nisem se poglobila v raziskovanje, kje oziroma od koga je to slišal, močno sumim, da je šlo za najmanj eno odraslo osebo, sem se pa zamislila, kakšne posledice lahko pusti takšno razmišljanje. Pa ne nujno pri otrocih, večina čisto dobro ve, kaj lahko in česa ne sme. Zgled naj bi vodil in ta je odvisen od nas, odraslih.

O pravilih, mejah in kršenju enih in drugih sem znova razmišljala prejšnji dan, ko je na naši pošti mlajši gospod vehementno vstopil v prostor brez zaščitne maske na obrazu. Nihče mu ni rekel ne bev ne mev. Sumim, da se poštne uslužbenke med epidemijo koronavirusa niso prvič srečale s kršiteljem jasno zapisanih pravil. Sumim tudi, da so utrujene (pa ne le one) od opozarjanja odraslih, naj vendar preberejo list na vratih, na katerih so jasno zapisana pravila obnašanja ob vstopu v javne prostore.

Pa pri tem ne gre »zgolj« za spoštovanje pravil, ki jih narekuje vlada in so prav zaradi tega mnogim trn v peti. Gre za spoštovanje do sočloveka, do zaposlenih. Če človek nima maske na obrazu, to ni politična opredelitev, ni odsev zdrave pameti, ni upor proti sistemu. Gre za spoštovanje soljudi. Podobno je z neupoštevanjem drugih pravil, ki se jim hočeš nočeš moramo ukloniti, če hočemo kmalu normalno zaživeti. Če ne za čisto nič drugega, zato, da nam nihče ne bo mogel oponesti kršenja in bodo pristojni ostali brez asov v rokavu, ko se bodo morebiti spet odločili za poostrene ukrepe. Ampak to je že druga zgodba.

S pravili in njih kršenjem sem začela in s tem bom zaključila. Kršimo jih vsaj na trenutke čisto vsi, ker sem in tja se res najde táko, da si človek preprosto ne more pomagati. Štiridesetdnevni post, recimo, in lastna zaprisega, da se ne bom niti dotaknila sladkarij. Teče približno šestdeseta ura, ko me že srbi in mika. In nenadoma nečakovo mišljenje sploh ni tako napačno.

Preberite še:

Komentarji: