Preko Mure, preko Save

Vsake toliko postanem pasja mati samohranilka, in če se to obdobje prekrije z neodložljivo delovno obveznostjo, ki zahteva celodnevno odsotnost od doma, kot je bila letošnja Agra, mora problematični pasji posinovljenec Loto z mano. To zadeve spremeni v logistično moro. Tisti, ki ste na tem mestu že brali o peripetijah z Lotom, veste za njegovo zadnjo v velikem roju muh. Maja lani se je odločil, da pred sprehodom ali po njem ne bo šel iz avta. Odkrila sem skrivno kodo za dešifriranje enigme, ki ga požene ven – vodica –, a ne deluje vedno.

Odpovedala je tudi v Gornji Radgoni. Že ko sem večer pred obiskom sejma prispela do Radencev in gospodu psu odprla avtomobilska vrata, je privzdignil nos le toliko, da je povonjal z minerali in ogljikovim dioksidom obogaten zrak. Morala sva se zapeljati še en krog po temačnem mestu duhov, preden je izstopil na bolje osvetljeni avtobusni postaji. Odpešačila sva v sobo, potem sem šla še po avto.

Ker je bil večji del naslednjega dne sam, sem mu na svetovni dan psov privoščila sprehod ob Muri. Kako prvobitna, neukročena je še ta reka! Prava slovenska Amazonka. V njej je ogromno »vodice«, h kateri je divje vlekel, a kopanja si mu nisem upala privoščiti. Lahko bi ga še odneslo. Odpravila sva se domov proti Ljubljani, a ko sva se po zastojih na štajerki pricijazila tja, spet ni hotel iz avta. Ob odprtih vratih, roju komarjev in zavračanju vode je v njem vztrajal več ur.

Ocenila sem, da skrivna koda vodica ne bo delovala, treba ga bo peljati k najbližji pravi, Savi. Tam je takoj skočil ven. Pustila sem se mu zmočiti in si želela, da bi ga odneslo do Črnega morja. Zatem sva se peš odpravila domov. Predala sem ga v varno zavetje druge maternice, sama pa sem obrnila pete proti avtu. Števec korakov bi mi tisti dan pokazal 20.000. Eno samo zdravje. In veliko novih načetih živcev. Loto me je ob vrnitvi domov pozdravil, kot da se ni zgodilo nič. Kot da bi roj muh obletaval mene.