Primitivec na delu

»Kako lepo, da imate tak natur gozd,« je nekoč izjavila prijateljica med pasjim sprehodom nedaleč od mojega doma. Kakšen pa naj bo gozd drugačen kot natur, sem pomislila, nato pa dojela, da je dobila vtis, da vanj nihče ne posega.

Kako zelo se je motila. Naš gozd, ki si ga lastim le kot sprehajalka, je pred kratkim spet postal divje odlagališče. Ne prvič. Poleg rožnate straniščne školjke in ujemajočih se ploščic je tokrat v njem nekdo videl najprimernejši prostor za svojo veliko dotrajano sedežno garnituro. Nekdo torej prenavlja, da bo imel lep dom, drugi pa naj se ukvarjajo z njegovo svinjarijo. Denar za nakup nove sedežne je imel, goriva, da bi staro odložil na deponiji par kilometrov stran, pa ne?

Najprej nisem mogla verjeti, da sploh prav vidim. Sedežna sredi gozda? Strmela je tudi moja psička. Potem se mi je v mislih zavrtel film, kako so nas v osnovni šoli vzgajali v duhu bele Ljubljane, kako smo izvajali čistilne akcije in kako se nam je že v osemdesetih letih zdelo normalno, da nobenega papirčka ne vržeš na tla. Papirčka! In da smo leta 2010 izpeljali akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu, v kateri je sodelovalo okrog 270.000 ljudi. Le kaj je takrat počel barjanski onesnaževalec?

Naslednji dan sem naletela na razjarjeno sosedo. »Ste videli, kaj so naredili?! Takšne ljudi bi jaz poslala na prisilno delo, pa naj do konca življenja pobirajo vse svinjarije, ki so jih odvrgli njim podobni. Potem bi morda enkrat le dojeli.« Kaj sploh lahko naredimo, da preprečimo takšne stvari? Če bi v gozd postavili kamere, bi ga morda ujele na delu in bi dobil vsaj kakšno konkretno kazen. Lahko sem ji le prikimala.

Kdo je človek, ki je preslišal vse lekcije, ki jih obvladajo že triletniki? Doma smo poskušali razvozlati motiv in identiteto storilca ali storilcev. Nekaj osebnostnih lastnosti je očitnih: na delu so bili pacek, primitivec, neotesanec in brezbrižnež. Vse v eni osebi.