Prostor za magično v nas

Istra je divja in magična. Vsakič ko se odpravim tja z avtom, se izgubim, potem med blodenjem naletim na nekaj novega, česar ne iščem, in obvisim nekje med resničnim in fiktivnim, res, kot bi vstopila v blodnjak. Tako kot v knjigi Blodnik po Istri, v katerem se avtorice Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč v vrhunsko izpisanih tekstih izgubljajo v prostoru in času. Lahko si Istro podariš, tako kot pesnik in pisatelj Jurij Hudolin, ki si je romanje po Istri podaril za svoj rojstni dan in nastal je potopis po krajih njegovega otroštva Ti pa kar greš v bitko za pomlad.

Istra po ovinkastih cestah – brez morja in brez gneče

Jaz grem v Istro, kadar potrebujem regeneracijo posebne vrste, morda injekcijo svežega navdiha. Vsakič ko sem tam, se zapeljem po ozki cesti, nedaleč od Peroja in Vodnjana, dokler se med oljčnimi nasadi ne odpre pogled na nenavadno belo cerkvico iz 7. stoletja. Posvečena je krščanski otroški mučenici sveti Foški. Ne spomnim se točno, kdaj sem prvič prišla v to cerkev. A spomnim se posebnega občutka tam. Spomnim se velikega lesenega križa na desni, ovešenega z rožnimi venci, plastičnimi in pravimi rožami, ob vznožju kupi sveč in kamnitih plošč z vgraviranimi pismi zahvale tistih, ki so tu doživeli čudežno ozdravljenje, in tistih, ki zanj prosijo. Moj racionalni um se upira zgodbam o številnih ozdravitvah, ki naj bi se tam dogajale že več kot tisoč let. Bioenergetiki trdijo, da ima kraj »visoko energetsko frekvenco«, romarji pričajo o nenavadnih dogodkih, videnjih, ozdravitvah.

Ne vem, kaj iščem tam. Vem samo, da se mi vsakič, ko sem tam, nekaj zgodi. Trenutek tišine, veter, ki zapiha skozi arkade in prinese duh nekih drugih plasti časa. Morda začutim mir, morda je to tisto.

Morda nekaj začutim samo zato, ker hočem začutiti, ker to hrani tisti del mene, ki hrepeni po magiji v tem stehniciziranem hladnem svetu, v katerem ni več prostora za magično v nas.