Prva, zadnja in edina

Bilo je v času, ko so novice še dišale po papirju in je bil šef Delove notranjepolitične redakcije kontroverzni novinarski mag Danilo Slivnik. Slivnik je bil tudi glavni v komisiji, pred katero sem davnega 1990. opravljala pripravniški izpit. Bil je februar, aprila so se Sloveniji zgodile prve demokratične volitve v republiško skupščino. Edino vprašanje komisije mi je zastavil Slivnik: kako bom kot novinarka s terena objektivno poročala o volitvah in boju za oblast?

Kaj sem odgovorila, še danes ne vem. Vem samo, da sem vso volilno nedeljo prebila na terenu in pred voliščem v Medijskih toplicah pocukala za rokav gospoda v obleki, še starejši od njega, naj mi pove, kdo da bo zmagal. »Tomos,« je izstrelil kot iz topa. In res je zmagal – Demos, seveda, Slivnik pa se mi je še čez leta smejal: »V bistvu si pripravništvo opravila šele z 'zasavskim Tomosom'.«

Bilo je v času, ko ni bilo klikov, samo pozornost. Ne algoritmov, le presoja. Ni bilo merjenja branosti, bila je le zvestoba časopisu, ki se je merila v vračanju bralcev in trudu novinarjev. In bil je znameniti metuljček za vratom Mitje Meršola, ko me je v letnem intervjuju po tistem, ko ga je trboveljski župan iz vrst LDS povabil, da pride sam veliki urednik največjega časopisa poročat s seje občinskega sveta namesto »te vaše novinarke«, pobaral: »Kaj bova s temi vašimi eldeesovci?« Takrat sem vedela, da sem opravila tudi novinarski zrelostni izpit, ki me je še čez leta varno vodil prek Lafarge-Holcimovih čeri in mimo pritlehnih lokalnih borcev in bork proti resnici.

Zdaj, ko časopisi živijo v senci velikega brata Spleta, odhajam iz svoje prve, zadnje in edine službe. Veliki brat meri, šteje, primerja in nima dosti posluha za tišino med dvema stavkoma, ki pride po dolgoletnem poslušanju. Zdaj je čas za generacije, ki verjamejo, da je beseda težja, če pride utripajoča, ne zapisana ...