Prvih osemnajst let

Fascinantno je, kako se človek naredi v zgolj prvem letu življenja. Najbolj vztrajni človečki tedaj po svetu stopajo povsem suvereno, četudi še s podloženo zadnjo platjo, znajo uveljaviti svojo voljo, razumejo vsaj del družbenega konteksta. Kakšnih sedemnajst let stari domači videoposnetki jasno pričajo, kako veselo delijo, ponudijo košček praženca, potem pa ga na hitro pospravijo v svoj širok nasmešek.

Fascinantno je tudi, kaj človek naredi v prvih osemnajstih letih življenja, če štejemo zgolj uradne parametre: pet let vrtca, devet let osnovne šole, še skoraj štiri leta srednje. Tisti z dovolj volje in podpore k temu lahko prištejejo še obvladovanje mnogih športnih veščin, morebiti celo kolajne, znanje tujih jezikov in umetniških zvrsti, pa tudi kulturne dosežke, osvojene gorske vrhove in knjižne naslove, opravljen šoferski izpit, morda hvalo, da so videli že pol sveta ali vsaj da mnogih ur ne zapravljajo na svetovnem spletu …

Pa se življenje šele začenja in država šele priznava samostojnost in z njo politično voljo. Ko človek dopolni prvo osemnajstletko, se lahko vpraša, kaj bo dosegel (ali opustil) v naslednji in tako tja do svoje pete polnoletnosti pri devetdesetih, ko mu je vnovič dopuščeno, da se kdaj pa kdaj obnaša kot otrok.

Tudi moja S. je dala vedeti, da je velika, še preden je trdno stala na nogah in znala kaj povedati, samozavestno je peljala na povodcu v Tivoli od sebe večjo zlato prinašalko, ko je znala, je tudi povedala, da je velika punca. Še pred koncem osnovne šole je visela v zraku grožnja, da se bo vsak čas odselila, četudi k omi, in si za povrhu kupila svojega psa.

Zadnje leto smo odštevali mesece, zadnje mesece pa dneve do osemnajstega rojstnega dne, ki ga težko pričakovano praznujemo danes. Odslej bo končno lahko čisto vse po njeno. Pa čeprav v isti sobi, isti šoli in zgolj s kolesarskim izpitom. Za spoznanjem, kako hitro so zletela vsa ta njena leta, čeprav je še včeraj spala v vozičku, je prišla prizemljitev: »Mami, tudi ti si osemnajst let starejša.«