Rada bi bila spet otrok

Vsakič ko pomislim na otroštvo in na to, kako otroci gledajo na svet, večinoma z radovednostjo in naivnim optimizmom, pomislim na refren Siddhartinega komada: »Rad bi bil spet otrok, ono malo bitje, neboječe. Tista prva mladost, ki me prerodi in nazaj me vleče.« Čeprav vedno znova pravim, da se ne bi vrnila v nobena leta – razen če bi lahko obdržala izkušnje in pamet, ki jih imam danes –, si včasih domišljam, kako brezskrbno je otroštvo. Kako nekdo, ko si še povsem nebogljeno malo bitje, v celoti skrbi zate. Kako te nauči jesti, hoditi, govoriti. Kako ti ni treba skrbeti za inflacijo, kredite in službene obveznosti. A obenem se zavem, da je to privilegij le nekaterih otrok. Mnogi so v resnici oropani otroštva. Nimajo hrane, ki bi jim napolnila lačna usta in prazne trebuščke. Najbolj nas ...