Rezervirano!

Te dni naj bi razkrili eno najbolje varovanih skrivnosti na planetu: identiteto Michelinovih inšpektorjev, tistih mitoloških bitij, ki s tremi zvezdicami lahko povzdignejo kuharja v božanstvo ali pa ga z eno kritiko pahnejo v kulinarični pekel. Kuharji in natakarji zdaj razlagajo, da so gostje zanje pomembnejši od inšpektorjev. Razen tistih, ki zanje niso pomembni ... Kajti obstaja nepisana rang lista gostov, ki je nihče ne omenja. Sem jo pa izkusila na lastni koži.

Zgodilo se je, ko sem prvič vstopila v bistro lokalno priznanega chefa – dogodek, ki naj bi bil skoraj duhovna izkušnja. Nekateri romajo v Santiago de Compostela, jaz pa sem romala do mize, kjer naj bi se zgodilo kulinarično razsvetljenje. To je bila miza za štiri. Za eno takih je priletni par nazdravljal s šampanjčkom, za drugo se je gnetla četverica, do mizice za dva pa mi ni bilo, ker je stala tik pri vhodnih vratih, na mestu, kjer bi človek prej pričakoval stojalo za dežnike. Zakaj bi se torej tlačila, če so še proste mize, jaz pa lačna in svet – do tistega trenutka – lep?

Na kavi po domače

Pristopi »chefinja« in mi brez uvoda razloži svojo geopolitiko: da je miza rezervirana. Kar je med vrsticami pomenilo, naj se presedem ... Komaj mi uspe izustiti, da »oprostite, a na mizi ni napisa rezervirano«, ko se prikaže X, s katerim sva bila dogovorjena za hitro kosilo. V tistem se obraz »chefinje« čudežno razsvetli.

Miza, ki je bila še pred minuto rezervirana, se sprosti. Kot da bi nenadoma ugotovila, da je svet lepši, če ljudje sedijo tam, kjer jim je bolj udobno.

A v resnici se je zgodilo nekaj precej bolj banalnega: izkaže se, da se z X v nasprotju z menoj, ki me je videla prvič, poznata. V trenutku, ki je bil vreden Netflixove drame, se je njena rezervacija stopila kot maslo v vroči ponvi. Postala hologram.

Pikajoč polnjene torteline sem se spraševala, v čem vendar je skrivnost dobrih bistrojev. Poznati »chefe« in »chefinje«? Ali pa vsaj koga, ki ga poznajo oni?