Šef ulice

Naše naselje na robu Barja je pomanjšana verzija razmer v slovenskih mestih. Parkirnih prostorov kronično primanjkuje, ljudje kljub omejitvam vozijo nervozno in prehitro. Slaba volja včasih izbruhne tudi zato, ker je nerodno parkirano vozilo preprečilo smetarjem, da bi opravili svoje delo. Saj vemo, tudi smetarske vojne so del mestnega vsakdana.

Pričakovati, da se bo gneča v prihodnjih letih zmanjšala, je seveda nerealno, a prihodnost vendarle ni brezupna. Stanovalec, ki se je v naše konce priselil pred približno tremi leti, nam vliva upanje, da bo red premagal kaos. Kadar je modrooki fant dobro razpoložen, je komunikativen in izredno simpatičen. Jutra mu resda niso najljubša in to tudi pokaže, saj namesto v oči raje pogleda stran, včasih celo glasno robanti. Obvlada dvokolesnike, pravzaprav se spozna na marsikaj, njegova strast pa so, se mi zdi, prekucniki. Spoštuje pravila in svojega konjička nikoli ne zajaha brez čelade. Kadar ga popade slaba volja, tudi sosedi raje umaknejo pogled. In čeprav ga tikajo, bi bilo v tistem trenutku vikanje gotovo boljša izbira. Če bi poznal razliko, seveda. Med njegovimi številnimi dobrimi lastnostmi je odločnost, te mu res ne manjka.

Pred nekaj dnevi sem z avtom zapeljala v ulico, do domačega parkirišča sem bila oddaljena le še kakšnih dvajset metrov. Takrat mi je cesto zaprl prav on. Razkoračil se je in jezno vpil: »To je moja ulica! To je moja ulica!« Trden kot skala je stal na sredini in vse bolj zaripel ponavljal svojo mantro. Konflikt se je z nekaj pregovarjanja razpletel brez hude krvi. Izginil je v trenutku, ne da bi še kaj izustil, jaz pa sem lahko brez strahu parkirala in izstopila iz avta.

Kljub temu incidentu me pomirja dejstvo, da živi blizu mene. Njegov odločen pristop me navdaja s pričakovanjem, da bo nekoč tudi pri nas zavladal strog red. Verjamem, da bo poskrbel za to. Morda se bo zgodilo, še preden bo upihnil četrto svečko.