Šesti januar

Naj se sliši še tako čudno, ampak vsak december komaj čakam na 6. januar. Sem že pogledala v novoletni koledar: torek bo. Prišli bodo sveti trije kralji, prazniki bodo za nami in z njimi vse, kar nas je obremenjevalo v decembru; hiša bo do takrat že večkrat pospravljena, obiski in pojedine mimo, darila odvita in morda že zamenjana. Nikamor se ne bo več mudilo, nihče ne bo od nas ničesar pričakoval in nikomur ne bo treba nič obljubljati, svet bo obstal v spokojnem miru. A šesti januar zame ni le simbol konca prazničnega vrveža – prinaša še nekaj bolj subtilnega. Dan postane za nekaj opaznih minut daljši – na poti iz službe po dolgem času zagledam svetlo nebo nad Rožnikom in očarano strmim vanj. Danes, na primer, je sonce vzšlo ob 7.34 in bo zašlo ob 16.15, takrat bo zašlo ob 16.32. Četrt ure več sončne svetlobe v temnem januarskem popoldnevu, ko šteje vsaka svetla sekunda.

Ljudje smo si za različne dneve nadeli različna imena: 24. junij po svetu velja za najsrečnejši dan v letu, ko nas osrečujejo prijetne temperature, dolg dan, bližina počitnic in splošno pozitivno vzdušje. Najbolj depresiven dan je tretji ponedeljek v januarju. Oba je določil psiholog Cliff Arnall, potem ko so ga nagovorili, naj izumi znanstveno formulo za dan depresije. Upošteval je vreme, dolgčas po koncu praznovanj, finančne skrbi po decembrskem zapravljanju in spoznanje, da novoletnih zaobljub najbrž ne bomo uresničili. In je nastal otožni ponedeljek.

Zdaj smo v najbolj »veselem« mesecu, ki gre počasi h koncu in hkrati proti novemu začetku. Tudi to me veseli ob šestem  januarju, da je začetek, ki ima še močan zanos, motiv, cilje. Takrat smo samozavestno prepričani, kaj vse zmoremo in da je čisto vse mogoče – vsaj dokler ne pride tisti otožni ponedeljek. Za njim počasi prihaja februar, ki že nosi vonj po pomladi, potem pa nas nič več ne more ustaviti v drvenju proti poletju. Ampak to je že zgodba o nekem drugem novem začetku, in jaz imam začetke rada.