Šmarnica je večna

Maj sem vselej razumela kot prehod med pomladjo in obdobjem pričakovanja počitnic. Popoln čas, ko zjutraj še potrebuješ jakno, pod katero oblečeš kratke rokave. Prav tega, poleg dnevov, ki so dišali po cvetočem, se spominjam iz otroštva, kakor tudi rednih obiskov cerkve, šmarnic. Beseda izhaja iz poimenovanja po cvetlicah, ki zacvetijo na začetku maja. Dolgo kot otrok nisem vedela, da je 'šmarn'ca' oziroma šmarnica tudi poimenovanje za samorodno vinsko trto, kar sem bolje spoznala kasneje …

Zbirali smo listke, pri verouku so vztrajno preverjali našo prisotnost, otroci pa smo – kolikor se spomnim – pravzaprav radi hodili k šmarnicam. Ne zaradi obredov, ampak zaradi vsega, kar je te spremljalo. Od pešpoti do cerkve v Kompolah, ki je vodila skozi gozd, do klepetov pred cerkvijo, med obredom, po njem. Blizu mi je bilo tudi petje cerkvenih, predvsem Marijinih pesmi, za kar je kriva mami, predvsem pa je maša tako hitreje minila, saj sem se zamotila z izzivom, koliko znam v mislih izgovarjati litanije Matere božje, ki jih je govoril duhovnik, mi pa smo odgovarjali s 'prosi za nas'. »Stolp Davidov. Prosi za nas. Stolp slonokoščeni. Prosi za nas. Hiša zlata. Prosi za nas […].« Že pred nekaj meseci, ko sem bila po dolgem času v cerkvi na pogrebni maši, me je prešinilo, kako nekatere molitve ostanejo v spominu, tudi če jih leta ne ponavljaš. To me navdihne z optimizmom, da v času, ko znamo vse manj stvari povedati iz glave, nekaj ostane. Četudi ne vem, ali mi bo to še kdaj prav prišlo.

V zadnjih letih, ne glede na to, da živim nasproti cerkve, sem pozabila na majske šmarnice in litanije. Dokler ni nečakinja zadnjič čez cesto, ko sem jo vprašala, kam gre, zaklicala: k šmarnicam. Toda moja prva asociacija ni bila Marijina pesem, temveč 'šmarnica je večna, je hišica nesrečna […]'.