Sneg je narava, ki je postala filozofska

Vsakič, ko zapade sneg, se začnejo tarnanje in neskončne razprave o vplivu vremena na počutje in razpoloženje. Marsikdo opaža predvsem utrujenost, malodušje in depresijo, drugi zimski hlad povezujejo s povečano učinkovitostjo delovanja možganov. Seveda se oboji sklicujejo na znanstvene raziskave, ki podpirajo njihovo mnenje o vplivih sneženja na človeška duševna stanja.

Vendar ni pojava, ki bi bil varen pred filozofi, in tako je tudi sneženje postalo predmet razmisleka, ki je bistveno bolj inovativen od tovrstnih gostilniških debat. Sneg naj namreč ne bi vplival le na naše počutje, temveč naj bi spreminjal tudi naše doživljanje sveta tako temeljito, da je bil pravzaprav pogoj za nastanek in razvoj moderne evropske filozofije, v knjigi Resnica kot kreacija ugotavlja filozof Jure Simoniti.

Revolucija v mišljenju, ki je zaznamovala modernost

Simoniti se sklicuje na velikega nemškega filozofa Georga Wilhelma Friedricha Hegla, ki je v mladih letih, na začetku 19. stoletja, severno podnebje omenjal kot zunanji pogoj za ukvarjanje s čisto filozofsko teorijo. Kot je pojasnil Simoniti, namreč »najobičajnejši vsakdan uporablja rokavico, ki ga ločuje od neposrednosti«, in nas tako odvrača od naivnega verjetja, da je svet v resnici tak, kakršen se nam kaže. Bela odeja, ki ga nenadoma povsem spremeni, nas sili v filozofske spekulacije o dejanski naravi stvari, ki ne zaupajo več le neposrednim čutnim zaznavam.

»Brez snega ne bi bilo filozofije subjekta, brez belega pregrinjala, ki sonce naredi sivo in noči svetle, ki nas imobilizira v notranjosti hiše, ne bi mogli premišljevati o egu,« je zapisal Simoniti, ki meni, da je »sneg narava, ki je postala filozofska«. Ali je evropska filozofija v zadnjih desetletjih manj prodorna, kot je bila v časih ostrejših zim in do kakšne njeno prihodnost ogroža globalno segrevanje, lahko le ugibamo.