Sonce na dlani

V Istri je čas trgatev. Opazujem nasmejane ljudi, kako se sklanjajo nad bogato obloženimi trsi, in pogosto na poti srečam traktorje, ki vlečejo za seboj prikolice, polne zrelega grozdja. Nikoli nisem razmišljala o tem, zakaj se mi vsakič, ko vidim to sladko obilje, prikrade v misli pesnica Maya Angelou in njena pesem Life Doesn't Frighten Me. Življenje me ne straši. Ne, sem pomislila tudi tokrat, življenja se niti malo ne bojim.

Stopila sem v vinograd in ponudila pomoč obiralcem. Pravzaprav sem hotela samo držati belo grozdno jagodo na dlani, ker je v njej sonce, ker je v njej upanje, pa tudi obljuba, da bo vino dobro. In ko je vino dobro, je življenje lepo in ni stvari, ki bi me lahko prestrašila.

Opazovala sem jagodo belega grozdja na dlani in čutila toploto sonca, ki se je širila iz nje. Počutila sem se pogumno, ker se je prikolica ob robu vinograda hitro polnila. Kajti kako naj bo človeka česarkoli strah, kadar gleda v to plemenito obilico okusa in vonja, ko vpija vse te slasti, ki so se nakopičile v toplem in suhem poletju, pa tudi v obljubljenem užitku, ki bo v prihodnjih tednih vrel v posebnih sodih? Vino me je vedno spominjalo na življenje: vsaka faza v njegovem zorenju ima drugačen okus in vsaka naslednja stopnica pri nastajanju končnega rezultata se zdi logična. Nato pa, tako kot se dogaja v življenju, pride tisto najboljše tik pred koncem, ko se vino sproščeno nalije v kozarec, ko se ga izkušeno povonja, odpije, nato pa zavrti požirek okoli jezika in po ustih, popije in reče: »Dobro je!«

Življenje je dobro, sem čutila, ko mi je grozdna jagoda ležala na dlani. Nežna, a čvrsta. Prozorna in polna. Odtrgana, a večna, ker bodo iz nje pricurljale kapljice kakovostnega, morda celo vrhunskega vina, iz vina pa govori resnica o tem, česa vsega se ne bojim in kaj vse me neskončno veseli.

Sonce na moji dlani je bilo darilo trenutka, ki se bo kmalu spremenil v en dan mojega bogatega življenja.