Sprehod z Virginio Woolf

Ko sem se kot najstnica prvič srečala z Virginio Woolf, z njenim pisanjem, me je prevevalo nekakšno nelagodje, celo strah. Potem se mi je zgodil Orlando, ki je bil tako moj, potovanje skozi čas, potovanje skozi spol.

Počasi sem začela z njo potovati K svetilniku in poskušala doumeti Gospo Dalloway. A še vedno je bila zame tuj otok, vesolje zase. Pred kratkim sem dobila priložnost, da nekaj dni preživim v londonskem parku Kew Gardens in Richmondu.

Cinizem včasih dojemamo kot edino pristno stvar

V knjigarni sem si kupila njeno kratko zgodbo Kew Gardens in knjigo Virginia Woolf v Richmondu avtorja Petra Fullagarja, zakladnico podrobnosti, ki jih o njej nisem vedela. Dneve sem se sprehajala po parku, med kanadskimi gosmi, ki sobivajo z lisicami, med starodavnimi drevesi, ki se morda še spominjajo Virginie, kako je sedela na klopci, opazovala, premišljevala, si delala zapiske.

Cenzura Virginie Woolf, umik mavričnih zastav … Kaj bo sledilo?

Sprehajala sem se po Richmondu, ob umazano rjavi Temzi, ki hrani spomine, in iskala sledi posebne pisateljice, ki je spremenila zgodovino literature. »Richmond je gotovo kraj, kjer bi človek živel, deloma zato, ker potem London postane tako poln romantike,« je napisala takrat.

Z možem Leonardom sta se tja preselila oktobra 1914. Po izidu njenega prvenca Plovba na široko morje (The Voyage Out) je doživela tako hud duševni zlom, da je poskušala narediti samomor. Narava naj bi ji pomagala najti ravnovesje. Prišla sta v Richmond, se zaljubila v hišo Hogarth House na Paradise Roadu, v njej sta preživela prvo svetovno vojno. Medtem ko je Evropa razpadala v jarkih na bojiščih, sta kupila tiskarsko prešo in nato črko za črko, iz svinčenih tiskarskih znakov, ročno začela tiskati knjige. Nastala je založba Hogarth Press, ena najpomembnejših založb modernizma. Kew Gardens, eksperimentalna zgodba, ki jo zdaj držim v rokah, je izšla pri njuni založbi maja 1919, po koncu vojne.