Srečanje z umetnino

November je čuden mesec. Morda najbolj mračen, škorpijonski mesec v letu, ko se narava in mi zapiramo vase. Kot nalašč takrat v mesto pride Liffe in ponudi možnost, da se odpremo v druge kulture, druge svetove in čase, a najbolj sami vase.

Kot nalašč se v mestu odpre tudi knjižni sejem, na tisoče knjig, ki so kot portali, s katerimi lahko odkrivamo, odpotujemo, soustvarjamo svoje zgodbe. Ker verjamem, da je vsak bralec tudi soustvarjalec romana, napolni ga s svojimi čustvi, s svojo domišljijo.

Ko sem pred kratkim govorila z Jernejem Lorencijem, režiserjem Shakespearovega Kralja Leara, je rekel: »Zame je vsaka predstava, vsak roman, vsaka umetnina neko živo bitje. In vsako bitje ima svoje individualne specifične zahteve. Ne moreš ga rezati na kose.«

Tudi libanonsko-ameriški umetnik Walid Raad, ki je pred dnevi odprl veliko razstavo v Moderni galeriji, se ukvarja z umetninami, kot da imajo svoje življenje, povezuje jih z zgodovino, vojno in orožjem. Ko gledaš razstavo, pomisliš, kot je zapisala Irena Štaudohar, da njegova razstava govori predvsem o tem, da umetnost čuti in ve več, kot mislimo, da lahko zasluti, da prihaja katastrofa, in ima obrambne mehanizme.

Ustvarjanje je kot šamanski proces, je v zadnjem intervjuju rekel član avantgardne skupine OHO, ameriški umetnik David Nez, ki je prišel v Ljubljano na premiero dokumentarca OHO film. Ko dobiš idejo in se z njo boriš, se zgodi nekaj magičnega. Prvotna ideja dobi svojo lastno silo, prevzame nadzor. Ustvarjeno delo, umetnina, tako dobi svojega lastnega duha, postane kot duhovno bitje.

Marina Abramović se je pred več kot pol stoletja zaljubila v »njegovo bitje«, performans Cosmology. Tudi zaradi tega, ker je Cosmology v njej nekaj sprožil, je Marina takšna, kot je. Zdaj bolj kot kdaj prej razumem, da smo vsota vseh predstav, ki smo jih videli, vseh filmov, ki so nas premaknili, vseh knjig, ki jih morda nismo prebrali do konca. Ker srečanje z umetnino pomeni srečanje z drugim živim bitjem.