Štajerc v Ljubljani

Sredi devetdesetih let so imeli v Mestnem gledališču ljubljanskem veliko uspešnico, komedijo Toneta Partljiča Štajerc v Ljubljani. Občinstvo (pa ne samo Ljubljančani) se je smejalo prigodam ravnatelja, ki je prišel na ljubljansko šolo naravnost iz Slovenskih goric. Kaj natanko se je na odru dogajalo, se ne spomnim več, bile so grožnje z bombo in izsiljevanjem, na koncu je ravnatelj odšel tja, od koder je prišel. Dolgo življenje in 150 ponovitev so predstavi na odru zagotovile tudi dobre kritike, češ da naj bi glavni junak s štajerskim vitalizmom prezračil ljubljansko zatohlost.

A to so bili časi, ko je bil Štajerec v Ljubljani tako rekoč edini »tujec« pri nas. Tu in tam smo v Ljubljani srečali kakega Italijana ali Nemca, k nam je občasno zataval kakšen ostareli Anglež, ki je slišal za Bled, s Kitajci smo se soočili, ko je prvi odprl svojo restavracijo, drugih Azijcev ni bilo, Američane pa smo poznali le iz filmov. Prav vsakega tujca smo se razveselili: »hau du ju du ...« Iz afriškega študenta gozdarstva, ki je živel pri nas, smo naredili celo igralsko zvezdo.

Včeraj sem srečala Štajerca v središču mesta, kamor gremo Ljubljančani po novem silno redko in kjer komaj slišiš slovensko besedo. Stal je za pultom v cvetličarni, za lončnicami, ki jih je v istem trenutku fotografirala skupina navdušenih korejskih turistov, mimo so hodili španski študentje z nahrbtniki, pred hotelom so izstopali Arabci s poslovnimi torbami. Sredi vse te kozmopolitskosti je bil pogovor z njim prava nenavadnost. Ste iz Maribora? Sem. Kako dolgo ste tukaj? Dvajset let. Ker se je vrnil z obiska pri 95-letni babici, se je spet nalezel narečja. »Vete kak je leeepo blo,« je povedal z naglasom štajerske prestolnice, ki ga težko preslišiš.

Pomislila sem, da se v tridesetih letih nekaj vendarle ni spremenilo. Štajerec v Ljubljani je še vedno eksotika.