Stare slike

Veliko je starih slik, ki jih primeš v roke, in se ob njih odvrti daljša ali krajša zgodba, film, anekdota, roman. Minule dni sem se hočeš, nočeš, lotil takega zaklada. Na tisoče fotografij, ki so nastale pred 30 ali 40 leti in so tiho čemele na skritih policah v zaprašenih omarah, čakale na priložnost, da jih kdo oplazi s pogledom, nasmehom, začudenjem, spoznanjem in odkritjem, pravzaprav razodetjem sporočila starih časov.

Delo je malce podobno arheologiji ali odkrivanju starih krajev in dežel, le da ne gre za stare Egipčane, Grke ali Rimljane, ampak za naše prednike, nas same. 

Pod tapeto se je skrival Cézannov Prihod v pristanišče

Pospravljanje za sabo je neverjetna šola. Spoznanje časa, da pospraviš in greš. Noben prostor, nobena funkcija, noben čevelj, nobena fotografija, nobena zgodba ni za zmeraj naša. Vedno pride ta čas. Čas ponižnosti, skromnosti, soočenja s potovanjem. Pospravljanje jemlje prevzetnost, aroganco, sesuje samozavest in dobro zatre tisti »kaj nam pa morejo« nastavek, lažni občutek večnosti. 

Burja pomete še tako črne oblake. FOTO: Boris Šuligoj

Odvoz nepotrebne krame, odsluženih aparatov, praznih knjig, ponošenih oblek, slik, orodja, vse te neuporabne šare nas vsak dan sproti pelje na smetišče zgodovine. 

Pri tem pospravljanju dokazov minljivosti me nenehno spremlja začudenje, s kakšno neverjetno lahkostjo množica ljudi prevzema odgovornost za vodenje naroda. Ne le, da ga prevzema, ampak z vsemi silami in orodji slepo vleče, grabi, hlepi in zahteva oblast. Nikogar niti malo ne načne rahel dvom, pomisel, čut odgovornosti, ali bo kot voditelj države, občine, (duhovni) učitelj, poveljnik te ladje, lahko varno peljal to zapleteno plovilo po tako divjem morju? Mu je mar usoda njenih potnikov, sorodnikov, prijateljev, otrok, vnukov, sester, bratov, soprog, pripadnikov vrste ...? Res ve, kam jih pelje?

Heglovo vodilo, ki je postalo enciklopedija

Tisoče spominov tone vsak dan v pozabo. Pisarno smo zaprli, spomina ni več, ljudje so odšli, nihče ne ve, da je na tem naslovu kdo živel, kaj je delal, kaj se je zgodilo. Hegel je rekel: Vse, kar je, je vredno, da propade. Vrh sonca sije soncev cela čeda, pa uči naš Prešeren.