Takšnih ne srečaš več

Skoraj dve desetletji sta minili od premiere politične satire Marka Pokorna Kdo vam je pa to delu?. V njej je Boris Kobal odigral vodovodarja Joška Dušo, ki je bil po besedah avtorja najboljši filozof med vodovodarji in najboljši vodovodar med filozofi, predvsem pa človek, ki je svoj poklic razumel kot poslanstvo.

Ena nedoslednost in reda ni več

To bolj kot ne retorično vprašanje iz naslova predstave še danes radi izrekajo tehnično podkovani rokodelci, saj s tem najlažje povedo, da so bili na lokaciji pred njimi »abervezniki«. A nič zato, pomembno je, da mojster sploh utegne priskočiti na pomoč. Saj vemo, kako gre včasih ta igrica, reče, da pride takoj zjutraj, pa pozvoni ob treh. Napove, da kot pribito pride jutri, pa se čez teden dni ne javlja več na telefon. Seveda obstajajo izjeme, a strinjam se, četudi ne hodim v cerkev, da so zanesljivi mojstri pravi blagoslov.

Zato najbrž ni čudno, da so se mi v glavi vrteli črni scenariji, ko sem v torek popoldne s počeno gumo obtičala na štajerki. Najprej pokličem moža, ki vedno razmišlja trezno. Namesto mene se spomni na avtomobilsko asistenco in kmalu moški glas po telefonu obljubi, da pride čez dobre pol ure. Le kakšne vatle ima ta človek, podvomim. Bo to čez dve, tri ali pet ur? Ali pride še danes?

Še preden sem v scenarij vključila tudi prenočitev na Petrolu ali na stopnicah Marchéja, se je pred mano pojavila odrešitev. Iz avtovleke je izstopil eden tistih, ki jih skoraj ne srečaš več: prijazen in profesionalen serviser, ki je pozdravil s stiskom roke. Zasilno je pokrpal gumo in napovedal, da bi morala zdržati do Ljubljane. »Če se zalomi, pa me kar spet pokličite.« Klobuk dol, Peter. Vsaj upam, da sem si prav zapomnila ime.

Sklenem, da odslej od doma ne grem več brez bunde in bankovcev za tringelt. In rezervne gume (četudi je ni v opremi), da bom lahko vsaj v teoriji tudi sama svoj mojster. A samo, če pravega mojstra res dolgo ne bo.