Talenti in vzporedne realnosti

Če imaš talent, se ga običajno ne zavedaš, ker ne veš, kako je, če ga ni. Na primer občutek za ritem. Ne vem, kako ljudje brez njega shajajo, očitno pa se da, ker se pač mora. Če ne štekaš, kaj se dogaja, ko se predvaja glasba – potem boš pač tisti čudni model, ki skače po svoje po plesišču in se ga ženske izogibajo, ker ni hujšega od tipa, ki te cuka iz ritma in poskuša zapeljati v svoj prikrajšani svet.

Še huje je s tistimi, ki nimajo posluha in kljub temu prepevajo. Vse prepogosto se mi zgodi, ko na zabavi igram kitaro, da se pridruži kdo brez posluha in s preveč entuziazma, ki izgubljeno trobi čez moje globoko čuteče decibele. Pesem je preigrana kot plaha ptica, hrup pa me z vsakim nadaljnjim tonom dela za sokrivca.

Nisem talent, imam pa trdo kožo

A obstajajo še slabše stvari, na primer nesrečniki brez humorja. Hodijo po svetu, vse jemljejo zares in skrbno odmerjajo svojo pozornost. Nekateri se zavedajo ali vsaj slutijo, da obstaja vzporedna realnost, ki jim ni dosegljiva. Hlinijo, radi bi postali njen del, vendar jim ne uspeva zares. Že po sami izbiri, kdaj se začnejo hihitati in kako silovito se smejijo, je večini jasno, da nimajo pojma, kaj se dogaja. Če so preveč samozavestni, kar bruhnejo v smeh, čeprav za to ni bilo povoda. Tišina, ki jih sprejme, jim pove vse.

Na približno takšen način sem že pred časom ugotovil, da se me je v velikem loku ognil talent za modo. Moja izbira oblačil je tako grozna, da se mi včasih celo prodajalke v trgovini uprejo in rečejo, naj tega ne delam. S svojimi oblačili se nato tesno povežem in jih le s težavo zavržem. Nekatera so bila z mano celo desetletje in bi še bila, če ne bi vztrajno večal svojega obsega. K sreči pa še vedno premorem toliko uvida, da ne prestopim meje, ko se gumbi na srajci prekomerno naprezajo, da med njimi nastajajo odprtine, male hlastajoče priče, da imate pred seboj poškodovanega moškega.