Ko gre tridesetletnik na morje z mamo in očetom

Nekoč je veljalo sveto pravilo: ko si dopolnil osemnajst let, je odpadla tvoja počitniška obveznost do staršev. Končno ni bilo več treba v sindikalno prikolico ali na družinski vikend. S polnoletnostjo si šel sam na morje, na smučanje (če si šel), namesto vikendov na vikendu si doma poležaval na kavču. Na ta trenutek si čakal dolga leta. Staršem si ga tudi teatralno napovedoval: Samo še malo, pa me ne boste več gledali.

Danes pa tridesetletniki mirno rečejo, »letos grem z mamo in očetom na morje«. Da gredo »ta mladi« zraven, se hvalijo tudi njihovi starši. In tako skupaj potujejo, smučajo, srkajo koktajle v Dalmaciji in iščejo najcenejšo letalsko karto za Maroko. Pred kratkim mi je znanec ob tem zgroženo dejal: »A je to normalno?«

Hja, je. Sodobna psihologija odraslosti ne razume kot trenutka, ko človek simbolično zaloputne vrata svoje sobe in oddirja proti sončnemu zahodu, temveč kot proces postopnega osamosvajanja. Profesor Jeffrey Jensen Arnett z univerze v Massachusettsu to obdobje med 18. in 29. letom opisuje kot fazo »nastajajoče odraslosti«, ko mladi iščejo svojo pot, hkrati pa ohranjajo tesne odnose z družino. Odrasel človek torej ni tisti, ki se mora staršem izogibati, ampak tisti, ki se sam odloča – tudi o tem, s kom bo preživel dopust.

Tudi turistična industrija je zaznala nov potovalni trend: odrasli otroci se vse pogosteje odpravljajo na počitnice s starši. Raziskava britanske turistične agencije First Choice je pokazala, da je kar 79 odstotkov Britancev, starih med 20 in 30 let, raje potovalo s starši kot s prijatelji. Razvojna psihologinja Karen L. Fingerman z univerze v Teksasu ima razlago: odnos med starši in odraslimi otroki je drugačen, nič več vzgoje, v ospredje stopijo medsebojna podpora, bližina in – tudi skupna potovanja.

Morda pa je največji znak, da si odrasel, prav to, da ni več treba nikomur dokazovati, da si odrasel. Čeprav bi se marsikdo iz moje generacije ob tem še vedno potiho vprašal: »Smo se res za to borili?«