Turistka v lastnem vrtu

»Oh, bila sva tam,« pravita zakonca iz Salzburga, ko me v sproščenem pogovoru vprašata, od kod sem, jaz pa jima malce poredno odgovorim, da sem iz Kitajske. »Odlična hrana, čudoviti ljudje.« In tako sta mi dala avstrijska turista idejo, da začnem zbirati turistične komentarje o krajih, ki jih je kdo obiskal. Dobra hrana. Prijazni ljudje. Dragi sončniki. Umazana stranišča. Samo eden od stotih je svoje vtise o Poreču začel z zgodbo o »zanimivi cerkvi«, pri čemer je imel v mislih Evfrazijevo baziliko, zgrajeno v 6. stoletju, ki velja za enega najlepše ohranjenih spomenikov zgodnje bizantinske umetnosti v Sredozemlju.

V Istri je še vedno veliko turistov, a tega ni nič mogoče imenovati gneča. Pa vendar svetovni dan turizma to soboto pričakujem z vprašanjem, ki se mi je v glavi sukalo vse poletje: kaj se povprečni turist nauči med svojim bivanjem v katerem od mest, kot so Poreč ali Pulj, Bled ali Portorož. In kaj odnese s seboj domov razen nekaj steklenic oljčnega olja in litra malvazije? Kakšno novo znanje? Dotik z zgodovino? Ali samo kup fotografij hrane in verjetno samega sebe v različnih pozah.

Tema letošnjega svetovnega dneva turizma je turizem in trajnostna preobrazba, država gostiteljica pa je Malezija. V trenutku, ko se turizem po pandemični krizi vrača skozi velika vrata, je to, kot pravijo, alarm za bujenje, da ne bi ponovno naraščanje števila potovanj prek sveta postalo vir težav za ekosisteme, pa tudi za stabilnost družbenega občutka odgovornosti do morja, jezera, gozda in na koncu koncev tudi do soseda in svojega mesta, do kulturnih spomenikov in nežne plaže.

Osebno nisem turistka. Rada grem kam, kjer nikogar ne poznam in tam ostanem. Da opazujem. Spoznavam. Da se pozanimam za to, zakaj se strehe gradijo na ta ali oni način, ali kar tako, da se z meščani pogovarjam o tem, kaj jim pomeni bazilika iz 6. stoletja in kako pogosto se odpravijo na zimsko plavanje v morju. Rada sem turistka v lastnem vrtu. In kadar sem dobre volje, rada povabim goste, ki bivajo v apartmajih in vilah okoli mene, ter jih pogostim z domačim žganjem iz rutice in območnimi sladicami iz mandljev. Najbolj srečna pa sem, ko pozneje od njih dobim pismo o tem, kaj so iz Poreča odnesli s seboj: monografijo o mozaikih iz bazilike in vsako besedo našega pogovora.