Tvoj nekdo

»Daril, ki so prišelestela iz kuvert, že dolgo ne dobivam več. Tudi prijatelje sem z leti odvadila, da mi kupujejo premajhne spodnje hlače in plastične nogavice, s katerimi se je dalo odlično zloščiti klavir. Uspelo mi je, ne brez muk in filozofskih diskurzov o nesmislu potrošništva, da smo želje zreducirali na nekaj iskrenih besed, dvig obrvi ob kimanju, da bo enkrat življenje lepše, in dober kapučino na korzu.

Naučili smo se obdarovati z željami, zato: Elvira, da uspešno zaključiš doktorat, Boštjan, da boš vedno tako fajn. Klavdija, da 'ohraniš goriško bazo', Mateja, včasih ne vem, kaj bi brez tebe …« je kolegica Patricija Maličev pred leti imenitno zapisala nekaj stavkov o obdarovanju. Te dni jih lahko podoživeto obnovimo in (si) ob tem kaj zaželimo.

Meloni bi prodala prejeta darila, a je načrt padel v vodo

Na prelomu starega leta z novim izpovejmo ali celo zapišimo. Zdaj je priložnost za srčne resnice. Tudi če kaj ne gre tako zlahka. Kot ni šlo, v resnici pa več kot izjemno, Đorđu Balaševiću, ki je nekega decembra v nekem kafiču zapisal in v baladi Tvoj neko (Tvoj nekdo) uglasbil osebno hrepenenje: »Bila je nekdo, ki ne zna ostati. In ni ostala. Nikoli. Ampak sem jo ljubil. In tudi ona je ljubila mene. Vsi so to vedeli. Razen naju.«

Bodimo hvaležni, za kar imamo. Dokler to imamo. Bodimo nekomu tvoj nekdo. Tvoj neko(č) … Kot prijateljstvo. Tisto, ki nima predprostora. Ne potrka. Vstopi. Neposredno. Kot sta odkrita moja prijatelja Mič in Grega, ki nikoli ne tehtata besed. Sašura je dežurna tudi ponoči. Andrej pa z modrostmi vselej spodbuja k razmišljanju. Opozarja na pomembnost detajlov, da so stvari dinamične, in na to, da je praznik trenutek resnice.

Čas je za objeme. Tiste podaljšane. In za zgodbe. Tiste, ki premaknejo. Resnične, čeprav morda (pre)kratke. Naj trajajo. Naj ostanejo. Od nekod do tamkaj.