V gosti megli

»Na tisti del otoka mi starši niso pustili samemu, a bil sem že večkrat, med odmori, po šoli, hodili smo tja in brcali žogo, se lovili, iskali kozice, skrite v lužah in pod peskom,« mi je na enem od obiskov dejal Nathan, ki na otoku živi že od malega.

Plažo je poznal, je rekel, in tako je brskal med školjkami in kozicami, potem pa ležal in gledal v zrak. Galebi, gosi, kormorani. Sčasoma je začutil, da se mu v noge seli teža in zaspal je, tam na pesku, z glavo na spodviti roki. Ko se je prebudil, morja ni bilo več. Videl ni ne horizonta ne sipin na drugi strani, le belo, vlažno, gosto meglo. »Če sem pred seboj iztegnil roke, sem komajda še videl prste,« je rekel.

Sedel je pred morjem in zdelo se mu je, da bo, če se zasuka na mestu in hodi, prej ali slej prišel do roba, in hodil je in hodil, a sipin ni bilo videti. Ko je čez čas pod seboj zagledal sveže stopinje, velike prav kakor njegove, je razumel, da hodi v krogih.

Poznal je zgodbe o tistih, ki se s plaž niso vrnili, in hotel je korakati dalje, toda bolele so ga noge in postajal je utrujen, preutrujen za pesek, ki se je znal le pogrezati, in odločil se je, da bo sedel. Tako se začne, so mu govorili, sedeš na pesek in zjutraj te najdejo trdega in mrzlega, toda ni več zmogel, bilo je dovolj. Pokrčil je kolena in naslonil čelo nanje, nato pa zaprl oči – in ga slišal. Nekje daleč, pridušeno, je slišal zaganjanje morja ob obalo.

»Vstal sem,« je rekel, »in hodil tako, da je šum prihajal z desne. Na tisti strani obale je bila ribja restavracija in vedel sem, da jo bom verjetno prej ali slej dosegel. Hodil sem in hodil in hodil in na lepem trčil vanjo. Prinesli so mi juho in poklicali očeta, ki se je drl še tri dni, verjetno od strahu, si mislim.«