V novem letu ne bodi kisla kumarica!

Pred leti, ko smo si še pošiljali Unicefove novoletne voščilnice s snežaki in rdečeličnimi otroki, sem v poplavi tradicionalnih trikotnikov želja – sreče, zdravja in osebnega zadovoljstva – dobila prav posebno. »V novem letu nikoli ne bodi kisla kumarica«, je pisalo z modrim nalivnikom in klicajem. Kumarice imam sicer rada, a sporočilo sem razumela, in se potem še večkrat v naslednjih mesecih spomnila nanj – z nasmehom.

Šesti januar

Novoletne čestitke znajo biti po eni strani skrajno dolgočasne, po drugi pa blazno kičaste. Veliko sreče in uspeha. Naj se uresničijo tvoje želje. Naj bo novo leto uspešno in zadovoljno. Vse dobro v zasebnem in poslovnem svetu. Manj stresa, več lepih trenutkov. Ljubezni, topline in razumevanja. Uspeha pri delu ali študiju ... Ali pa tisti večni in prazni Želim ti vse tisto, kar si sam želiš. Isti stavki krožijo iz leta v leto, ki jih bolj ali manj na skrivaj prepisujemo drug od drugega.

Ko je prišla epidemija, smo si čez noč začeli voščiti nekaj povsem drugega: Ostanimo zdravi! Bilo je preprosto, neposredno in seveda nujno. To je bila velika sprememba in ko je najhujše minilo, smo si poklanjali »eno normalno leto«. In ko je tudi normalnost končno prišla, se je v želje potihem prikradla še neka druga beseda. Ob dosežkih in zdravstvenem stanju, zimzeleni sreči in »osebnem karkoli že« so se pojavila doživetja – taka, ki ostanejo v spominih.

Začeli smo drugače vrednotiti svoj čas. Ne želimo si le uspeha in zdravja, temveč leto, ki ga bomo znali živeti. Leto, ki ne bo samo minilo, ampak si ga bomo zapomnili. Leto z več trenutki in manj hitenja, z več pogovori in krajšimi urniki.

Ko si bomo nocoj nekaj zaželeli, naj bo to prav to – da bi vlagali čas v tiste trenutke, ki se bodo nekoč, povsem tiho in brez glasnih napovedi, spremenili v lepe spomine.

Pa tudi, da si bomo občasno dovolili biti – čisto malo! – kisle kumarice.