V sosednjem mestecu

Pred nekaj sto urami sem bil prvič v Provansi. Med avtomobilskim cijazenjem po avtocesti, vrezani v bregove, sem zgolj slutil mondenost obmorskih letovišč, Azurne obale, zgolj ošinil sem tablo, ki bi me vodila v kraj, v katerem neznano kje počiva van Goghovo uho, pa zgolj slutil lepoto Avignona, mesta papežev in kubističnih gospodičen izpod čopiča Pabla Picassa, pa slednjič presrečen, trepetaje zaradi namena, parkiral v mestecu po imenu Bedoin. Izhodišču za uresničitev sanj postaranega mladeniča, ki še ne biciklira na električnem, pač nesamohodnem kolesu. V naselbini je vse v znamenju Plešaste gore, ki je, resnici na ljubo, od vratu navzdol po junaških prsih gosto poraščena, po hrbtišču bojda malo manj, Mt. Ventoux po imenu. Vsi moški, tu sem izpadel čudak, imajo pobrite noge, za ženske ...