Varnostno tveganje

Na družbenih omrežjih so se brž začeli vrstiti pozivi, da bi bilo treba z zemljo zravnati AKC Metelkova mesto, enega redkih kotičkov, ki ga še ni zajela gentrifikacija. Marsikdo, ki ga v žepu žuli odvečen kup denarja, je ob tem najbrž pomislil na stanovanjsko sosesko s čudnim imenom, na dve ali tri visoke stolpnice, ki bi jo obkrožale, ali pa na še eno nakupovalno središče. Slednjih nam navsezadnje res primanjkuje, kajne?

Metelkova zame nikoli ni bila poseben šok. Ko sem kot brucka prvič zakorakala nanjo, sem se takoj počutila domače. V gimnazijskih letih sem namreč zahajala v celjski Kljub, zbirališče mladih in mladih po duši, ki je bilo, kar se tiče notranje opreme, v primerljivem stanju kot metelkovski klubi.

V prestolnici živim že več kot dve desetletji in mirno lahko zapišem, da sem na »Meti« spoznala daleč najbolj zanimive ljudi z vseh vetrov, od nemških bajkerjev do francoskih umetnic, od znanega slovenskega slikarja do frontmana srbskega pank benda. Metelkova je bila vedno tisti kraj, kjer sem dobila občutek, da res živim v mestu, ne le v provinci, ki je prestolnica postala po čistem naključju.

Seveda ni bilo vedno vse lepo in prav. Nekoč sem sredi najhujšega mraza domov odšla v tankem puloverju, ker je moj debeli zimski plašč dobil noge. Od takrat bolje pazim na stvari. Teženja vinsko opogumljenih fantov ob treh zjutraj so bila nepozabna, a ob njih sem se mojstrila v tem, da se znam odločno postaviti zase.

Ne slepim se, da zaradi bližnjega centra za zdravljenje odvisnosti in ljudi, ki se tam zbirajo, ker se ne morejo nikjer drugje, na Metelkovi ni težav, a resnično varnostno tveganje bi bilo, če bi se kakšni predolgi prsti stegnili po Metelkovi. Potem bi Ljubljana spet in dokončno postala le dolgočasna provinca.