Vaterpolist

Če ne bi bilo Lačnega Franza in Zorana Predina, nikoli ne bi vedel, da vaterpolisti v avtu nevsiljivo dišijo, da v šolah se pridno učijo, da staršev sploh ne pretepajo. Malo me skrbi, da bo vaterpolist res obstal tam, »kam ga boš dal«, in dvomim, da nas pred gosti nikoli ne bo sram.

Da pa so vaterpolisti lahko koristna žival za vsako družino, sem zaslutil, ko sem tudi sam s prijatelji iz našega malega zaliva na Hvaru redno igral to igro in ker si tudi sam rad mislim, da sem koristen za svojo družino. Tekme smo igrali, dokler ni ena ekipa dala desetih golov, oziroma do popolne izčrpanosti. Torej pogosto dlje, kot piše v pravilih.

Pravil pretežno nismo poznali. Igrišče ni imelo določene širine, je pa imelo improvizirane gole, ki jih je izdelal najbolj navdušeni vaterpolist med nami, Gašper. Vedeli smo, da se nasprotnika ne sme »tunkati«, a smo to gladko ignorirali, da je bila tekma bolj zabavna.

Sodnika k sreči ni bilo nikjer, ženam je šlo na živce naše kričanje in le kateri od radovednih mulcev se je kot morski pes smukal na supu kje blizu našega bojišča, da smo ga lahko poslali po žogo, če jo je odneslo kam proti Pelješcu.

K sreči ni bilo podvodnih kamer in torej tudi ne posnetkov dogajanja pod gladino. Če bi bili, se po julijskih počitnicah do dneva mrtvih ne bi izvlekli iz zapora. Tovariški dvoboji so se vedno končali na plaži z zbadljivkami na račun poražencev, poplaknjenimi z nekaj požirki hladnega lokalnega piva.

Kmalu smo se začeli spopadati tudi z ekipami Čehov in Slovakov iz sosednjih zalivov in jih seveda vse po vrsti premagovali. Reveži prav tako niso poznali pravil, v dobro pa jim štejem, da so se redno vračali po nove »batine« in poraze in predvsem, da niso klicali policije na pomoč.

V veselem pričakovanju naslednje vaterpolske tekme vas lepo pozdravljam in vam polagam na srce: pri vaterpolistu ni važno, kaj vidite in kako nevsiljivo diši. Pomembno je, kaj počne pod vodo.