Vonj po jeseni

Rada imam vse letne čase. Konec avgusta, ko od vsepovsod skoraj roteče odzvanjajo opomini, da je brezskrbnega poletja le še nekaj dni, da nas že čakata realnost in huda jesen, sem kar malo jezna. Zakaj bi morali obžalovati konec poletja, ko pa za njim nastopi čudovita jesen?

Končno malce hladnejši dnevi, ko lahko za kratek čas oblečemo svoje najljubše suknjiče in jakne. Ko nas nekoliko zmrazi, ko stopimo v megleno jutro, in zato bolj cenimo tople sončne žarke, ko se pokažejo in nas ogrejejo. Ali nas je čudovito vreme res tako razvadilo, da nas že nekaj kapelj dežja spravi v slabo voljo? Ali ni prav pestrost vremena nekaj, kar imajo navsezadnje radi tudi vremenoslovci? Si predstavljate, da bi imeli ves čas 25 stopinj Celzija, brez vetra in dežja? Verjetno potem nihče ne bi vedel za Gregorčiča, Štera in druge strokovnjake z Arsa.

Ko sem šla pred dnevi na sprehod v gozd, sem jo prvič zavonjala, jesen. Sveže oprani gozd po dežju, vonj podrasti in zemlje, pomešan z vonjem gob. Sama jih ne nabiram, ampak to prepustim drugim, z velikim veseljem pa jih v največjem loncu, kar jih imam v kuhinji, skuham v gobovo juho. Bolj ko je pester njihov nabor, tem bolj je okusna. In po dobri gobovi juhi pač najbolj prija kos jabolčne pite. Spet je prišel čas, ko iz moje kuhinje večkrat na teden diši: po pogačah in pitah – po cimetu in jabolkih, ki jih tako rada uporabljam. Da je moj drugi priimek Pita, ve vsak, ki me vsaj malo pozna. Jesenski klasični jabolčni iz domačih jabolk (hvala, brat, za tvoje jablane) se bosta kmalu pridružili še kostanjeva in bučna.

In ko s hladnimi lici stopim v stanovanje, dišeče po piti, ki se je pravkar dovolj ohladila, da jo narežem … To je zame vonj po jeseni.