Vsak ima svojo odisejo

Lepo se mi zdi, da Odiseja tudi v naših knjigarnah postaja najbolj iskano blago in da je knjiga Poletje s Homerjem Sylvaina Tessona nova knjižna uspešnica.

Poletje bomo preživeli s Homerjem, očitno. Jaz sem z njim, pravzaprav z Nolanovim Homerjem, končno preživela dolg, čuden večer. In kljub bravuroznim kritikam še vedno ne vem, kaj naj si mislim.

Gotovo sem se z Odiseje opotekla kot mesečnica, prestreljena od halucinogenih podob in barv, morja, brodolomov, pošasti, zapeljivih nimf, bogov in boginj, nasilja, tekmovalnosti, želje po krvi in moči. Glasba deluje hipnotično, skoraj ritualno, Nolan je mag, to dokazuje z vsakim filmom.

In vendar bi že vmes med filmom najraje odšla, zbežala. Ker tam na platnu ni bilo moje Odiseje, ki sem si jo ustvarila v domišljiji še kot punčka. Tam ni bilo moje Kirke, moje Kalipso, moje Penelope ... Morda sem v zadnjem času prebrala preveč predelav grških mitov, od Penelopine preje Margaret Atwood do Kirke Madeline Miller, ki so pogledali na dogajanje s perspektive tistih ženskih likov, ki niso mogli izpovedati svoje plati zgodbe.

In potem sem pomislila. Odiseja je pravzaprav potovanje po lastni podzavesti, po skritih hodnikih senc in svetlobe. Kaj me tako moti?

Vsak ima svojo odisejo, Nolan tudi. In vse je prav. In priznati moram, da je posnel prizor, ki me je od nekdaj najbolj vznemirjal: kako se da Odisej privezati na jambor, da ga ne bi zvabila pesem siren, toda hkrati si jo želi slišati – in preživeti.

Pri Homerju pesem siren predstavlja skušnjavo znanja, a nam je ne izda do konca, Nolan pa si drzne odgovoriti na vprašanje, kaj je Odisej v pesmi siren v resnici slišal: »Povedale so mi, da je tisto, česar si najbolj želiš, tisto, česar ne moreš imeti. In tisto, česar ne moreš imeti, je nekaj, kar si nekoč že imel. In izgubil.«