Vsi letni časi

»Le kaj bi s toploto poletja, če ji ne bi dajal sladkosti zimski mraz,« je zapisal ameriški pisatelj in nobelovec John Steinbeck. Ta misel me vedno znova prešine na prelomu jeseni v zimo. Kot bi opominjala, da nič ni popolno samo po sebi, ampak vsaka svetloba potrebuje senco.

Tudi naš dom malone diha v ritmu štirih letnih časov. Mama je pomlad. Kot se vse vedno znova začne, če le ohraniš srce odprto, na stežaj, kot denimo okno v aprilu.

Poletje je očetovo. Obdobje, ki ima potrpežljivost, in zdi se, da sonce drži svet v ravnovesju – med toploto dolgega dneva in spokojnim hlajenjem avgustovske noči.

Jesen pripada moji sestri. Z njo prihajajo mehka melanholija, najlepši odtenki in oktobrski šopki. Jesen zna nekako izpustiti stvari, ne da bi jih izgubila.

Tudi naš dom malone diha v ritmu štirih letnih časov. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

In ne nazadnje zima – to je moj čas. Svet postane tih, misli pa jasnejše. Všeč mi je, kako se med sneženjem zvoki umirijo, kot bi se vse življenje decembra za trenutek umaknilo vase. V teh dneh še bolj razumem francoskega romanopisca Alberta Camusa, ki je zapisal: »V osrčju zime sem končno spoznal, da v meni leži nepremagljivo poletje.«

Ko opazujem našo družino, dojamem, da skupaj tvorimo celo leto, ki se nikoli ne ustavi. Ko ena sezona mine, je druga že nared. Na polno.

Morda tudi ni naključje, da moja najljubša prijatelja, ko potujeta po svetu, najraje bivata v hotelih Four Seasons, katerih pobuda For Good, torej za dobrobit, za vedno, temelji na dveh stebrih: Planet in Ljudje.

Nocoj si bom zavrtela brezčasne Vivaldijeve Štiri letne čase in za večerjo naročila pizzo Quattro Stagioni … Morda je zato življenje tako lepo, ker nikoli ni samo eno, ampak je vse hkrati.